Dr. Bogomir Novak oris razsežnosti simbolnih reprezentacije kot izvorov znanja in verovanja

7. Avtoregulativno znanje

Postmoderna dopušča združevanje novejšega, razumskega znanja z arhetipičnim, intuitivnim. Duh deluje po principu stopnišča. Preblisk odkrijemo nepričakovano, ko odhajamo zdoma ali kam drugam. Iz tega izkustva izhaja me toda sestopanja in pripravljanje, ki je videti kot odlaga nje (inkubacijska faza ustvarjalnosti).

Doslej se zaradi ekvivokativnosti ni uveljavil izraz razvijanje osebne pismenosti poleg emocio nalne, religiozne ali kakšne druge pismenosti. Ne gre za to, da posamičnik ne bi znal niti brati in pisati, ampak gre za to, da ne prisluhnemo sebi. Če manjka posluh za potrebe lastnega telesa, ki je bistvo zdravstvene pismenosti in razmerje med intrapersonalno ter interperso nalno inteligenco, so pomanjkljive tudi druge pismenosti. Če ne vemo, kdo smo, ne vemo česa smo zmožni.

Kakšen je učenčev osebni kurikul? Starogrško vodilo spoznaj samega sebe se danes aktuali- zira z novimi sklopi znanj. Danes se s tem vprašanjem ukvarja kvantna psihologija, ki je za Wolinskyja⁸¹ veda, ki proučuje pot od lažnega jaza samoomejujočih prepričanj h globlji resnici bistva. Ker se zgleduje po fiziki izhaja iz konceptov mase, časa in prostora. Po zemlje vidu raziskujemo svoj notranji teritorij sebe. Znan je NLP izrek – zemljevid ni ozemlje, kar pomeni, da zamisel še ni socialna realnost.

Nekateri izrazi pa kažejo na negativen odnos do sebe in sveta kot so: samozanikanje, zanikanje drugega, dvom vase, skrb zaradi lastne nesreče (self-abnegation, self-absorption, self-doubt, self-pity), so povezani s posesivnimi nagibi, t. i. 'sebičnim genom', ki se manifestira v nepredelanih čustvih. Ker nas posesivnost ločuje od drugih, bivanje pa povezuje z njimi, se pri slednjem ne bojimo izgub. Bivanjske vrednote so globlje duhovne, materialistične pa so le površinske.
Avtoregulativno znanje je obenem etično-praktično z navodili, osvobajajoče zaradi od-učenja od prejšnjih vzorcev in učenja novih ter tehnično glede na izvedbo vaj. Poznamo različne faze od 1. pozitivne naravnanosti oz. ciljne usmerjenosti, 2. krepitve samozaupanja oz. samospoš tovanja, 3. mirne uravnotežene rabe energije – življenjske sile za motivacijo, 4. sinergijo organizacije oz. koordinacijo. To so organizacijske faze. Ciljna orientacija je na ouroboros,⁸² v katerem najde stik osebni parcialni jaz in obče sebstvo, otrok in odrasel.
Specifično selekcijo učnih vsebin je možno izvesti po Korthagenovi čebuli. Vsak posameznik naj bi si pridobil različna znanja po naslednji shemi:

- osebni vedenjski vzorci – avtoregulativna znanja,

- kompetence v najširšem smislu - generalizem

- poklicna identiteta – uporabno instrumentalizirana znanja

- poslanstvo – duhovna modrost.

Spoznavati je treba pomen procesov od-učevanja, rušenja prepričanj, konceptov in ob spozna vi iger, je moje zanimanje za vaje raslo bolj, kot zgolj nabiranje znanja. Dragocenost kvantne psihologije je v tem, da osvetljuje labirinte človekove psihe, pokaže kako odstranjevati fiksa cije uma in se s tem osvobajati iz ujetosti v iluziji. Največja dragocenost pri delu tistega, ki je šel sam skozi spoznavanje sebe, je v njegovi lastni izkušnji in ker pozna pasti uma, s katerimi je imel opravka tudi pri sebi, zlahka prepozna, kdaj je pozornost usmerjena skozi um navzven in lahko pomaga pri usmerjanju tvoje pozornosti vate..

Treba se je vprašati, kaj komu pomeni njegov svet. Mulejeva (2008), ki izhaja iz evolucijske psihologije, želi bralcu pojasniti pomen nenehnih iskanj in vedno novih vprašanj. Čim več vemo, tem manj razumemo. Zato oblikuje nove vzorce na osnovi občutkov in čustev. Skuša pokazati oblike mišljenja in načine čustvovanja, ki so odgovorni za kvaliteto naših življenj in globine naših uvidov. Odgovorna svoboda je tudi v iskrenosti do sebe, pozitivnem mišljenju in v vzdrževanju ravnotežja. Vsak trenutek smo lahko srečni. Socialni psiholog Milgram (2009) pa opisuje prav primere, da nekateri ne zmorejo kontrolirati svojega vedenja kljub te mu, da bi jim to koristilo.
Sam je iniciral poskuse dajanja elektrošokov kot kazni tistim, ki so dajali napačne odgovore. Če ne bi poskusa ustavil bi bile posledice katastrofalne, ker so bili izvajalci pripravljeni 'iti do konca' zaradi brezosebnega odnosa do žrtve. Nenavadno je, zakaj vse se ljudje podrejajo avtoriteti. Treba je razlikovati med avtoriteto v službi ljudem in avtoriteto, ki se nad- in brez osebno uveljavlja nasproti njim. Zastrašljivo veliko ljudi verjame brez osebnim avtoritetam, vendar situacija ni brezupna. Dvoumnost hierarhije je v tem, da po eni strani nudi varnost sodelujočim, po drugi strani pa jih blokira v njihovem razmišljanjem. Kar je v žival skem svetu horda, je v civilizacijski barbarstvo z brezvestnim ravnanjem. Vprašanje pa je, ali vest deluje le na osnovi blokade instinktivnih dejanj s strani superega. Poslušnost je v avtokrat skem sistemu negativno konotirana kot sredstvo empatije pa jo primanjkuje.
Bakračevič Vukman (2010) predstavi koncepta samoregulacije in meta kognicije kot osnovo razumevanja učenja učenja, ki se v zadnjih nekaj letih pojavlja kot izjemno pomembna kom petenca za vseživljenjsko učenje. Učenje učenja je v vseh dokumentih Evropske unije, ki se nanašajo na kvaliteto izobraževanja, izrazito poudarjeno. Gre za razvijanje ključne kompeten ce učenje učenja, ki omogoča vseživljenjsko učenje in se vedno znova pojavlja kot prioriteta sodobne družbe. Bakračevič Vukman (2010) znanstveno ustrezno in argumentirano predstavi vsebinsko povezana koncepta samoregulacije in metakognicije kot osnovo razumevanja učen ja učenja, ki se v zadnjih nekaj letih pojavlja kot izjemno pomembna kompetenca za vseživ ljenjsko učenje. Učenje učenja je v vseh dokumentih EU, ki se nanašajo na kvaliteto izobraže vanja, izrazito poudarjeno. Gre za razvijanje ključne kompetence učenje učenja, ki omogoča vseživljenjsko učenje in se vedno znova pojavlja kot prioriteta sodobne družbe.  

Bakračevič Vukman (2010) definira pojme samoregulacije, metakognicije in učenja učenja, jih umešča v razvojno psihološke in kognitivno psihološke teoretične okvire. Nato jih celovi to umesti v prakso. Izsledki slovenskega dela mednarodne raziskave s področja učenja učenja so ustrezno dopolnilo teoretičnega pojasnjevanja in povezovanja. Rezultati raziskave dajejo jasne smernice razvoja koncepta učenje učenja in povezanih pojmov samoregulacije ter metakognicije. Obenem usmerja delo učiteljev pri razvijanju teh ključnih spretnosti.

8. Ustvarjanje vesolja znanja

Naše znanje se širi podobno kot vesolje. Vmes nekaj znanja tudi umre podobno kot umrejo zvezde, veliko pa se ga tudi rodi, kot se rodijo zvezde. Najpomembnejši rezultat kozmologije, da se vesolje širi, izhaja iz opazovanj rdečih premikov in določitve Hubblovega zakona. Če si predstavimo to širjenje nazaj v času, pridemo do gravitacijske singularnosti za vesolje, ki morda (ne) odgovarja resničnosti. Na ta način se je razvila teorija prapoka ali velikega poka, ki je prevladujoč model današnje kozmologije. Ničti čas prapoka se je zgodil pred približno 13,7 milijardami (13,782 · 10) let (glej Hubblov čas) (ali približno 60,9 kozmičnih let), z napako samo 200 milijonov let (0,9 kozmičnega leta) na podlagi podatkov Nasine raziskovalne Wilkisonsonove mikrovalovne anizotropične sonde WMAP.

Osnovno podobo prapoka lahko danes vidimo v dejstvu, da se bolj oddaljene galaksije hitreje oddaljujejo od bližnjih. Drugi pokazatelj prapoka je kozmično mikrovalovno pra-sevanje ozadja, precej oslabljeno sevanje, ki izvira iz časa kmalu po prapoku. To sevanje je izredno enakomerno v vseh smereh. To posebnost sevanja so kozmologi poskusili pojasniti z začetnim obdobjem hitrega napihnjenja, ki je sledilo prapoku, saj zelo oddaljeni predeli Vesolja med sabo drugače niso mogli vplivati drug na drugega.

Ne vemo, ali je vesolje prostorsko končno ali neskončno, čeprav je večina teoretikov trenutno naklonjena neskončnemu vesolju. Če je Vesolje končno, se lahko vprašamo, kaj je onstran njega. onkraj biti je Bog, ki je onkraj naših bogov-malikov. Če rečemo »nič«, s tem nismo odgovorili, kajti »nič« je tudi prostor. Če pa je vesolje neskončno, si moramo predstavljati nekaj, kar si prav gotovo ne moremo. Rečemo lahko le, da je vesolje morda »končno«, a neomejeno.

Opazljivo vesolje (ali vidno vesolje) z vsemi predeli prostora, ki je lahko vplivalo na nas vse od prapoka, je vsekakor končno. Čeprav je Vesolje staro približno 13,7 milijard let, lahko danes zaradi razširjanja prostora opazujemo objekte, ki so dosti bolj oddaljeni. Rob vidnega Vesolja je od nas tako oddaljen približno 46,5 milijard sv.l. ali 14 milijard parsekov. V opazljivem vesolju je po predvidevanjih približno 10⁹⁸⁰ atomov. Prostornina opazljivega vesolja pa približno 3 · 10⁸⁰ metrov (če predvidimo, da je prostor popolnoma okrogel). Opaz ljivo vesolje vsebuje približno 7 · 10²² zvezd, ki so združene v približno 10¹⁰ galaksij. Galaksije same naprej tvorijo skupine in jate in super-jate. Število galaksij lahko s pomočjo opazovanj Širokokotne kamere Hubblovega vesoljskega daljnogleda tudi naraste. Nekoč znane meje Hoylovega zvezdoznanstva so že precej presežene.

Glavna nevarnost, ki preti postmoderni družbi se tako nahaja v redukciji vednosti na en sam

sistem in kriterij učinkovitosti: tu se vsa vrednost vednosti zreducira na njeno finančno in tehnološko učinkovitost. To lahko povzamemo z geslom »Bodi operativen ali izgini« (publish or perish).

Pragmatika postmodrene znanstvene vednosti ne stopa po poti učinkovitosti, ki jo narekuje kapitalizem, temveč »postmoderna znanost oblikuje teorijo svojega lastnega razvoja kot diskontinuiranega, katastrofičnega, nepopravljivega in paradoksnega /…/ Ne proizvaja spoznanega, tem več nespoznano. Predlaga model legitimiranja, ki nikakor ni model največje učinkovitosti, temveč model razlike, razumljene kot paralogija.« (Lyotard 2002, 102). Postmoderna doba tako ni doba brezizhodnega stanja. Lyotard za postmoderno ne predpostav lja nove velike pripovedi, ki bi zamenjala metapripovedi moderne, temveč na koncu svojega dela nakaže, kako kapitalizem vsebuje seme svojega lastnega razkroja.
Foucault razvija misel, da moderna razvija samo protislovno, antropocentrično obliko znanja. Človek se je osvobodil od samega sebe, ko je ugotovil, da se ne nahaja niti v središču stvarjenja, niti v središču prostora niti na koncu življenja. Volja do znanja je samo oblika volje do moči. S spoznanjem, da so odnosi med ljudmi pomembnejši kot odnosi do stvari prihaja do premika od obvladujočega (nem. Herrschaftswissen) k empatičnemu znanju. Ta premik je paradigmatski obrat od stroge eksaktne znanosti k mehki, naključni in celoviti, od mehanskega časa k (ne)srečnemu. Naloga EU in sveta je razvijati ekocentrično znanje.
Za Lyotarda je vprašanje vloge znanja v informatizacijski družbi več kot vprašanje državne uprave. Bistveni pogoj, da je dinamična analiza dobra, je v tem, da je vsak problem v njej sistematično povezan s stanjem sistema v celoti. Nasproti Dilthejevemu razlikovanju naravo slovnih in duhoslovnih ved razlikuje Lyotard med pozitivistično zasnovanim znanjem, ki je uporabno v tehnikah in je primerno za proizvajalne sile sistema in refleksijsko – kritično oz. hermenevtično zasnovanostjo znanja, ki preverja cilje in vrednote in se upi ra vsaki ponovni pridobitvi (Lyotard, 2002).
Razlika je med ponovljivim, trajnim in neponovljivim – enkratnim znanjem ni pomembna samo za način raziskovanja, ampak tudi za šole. Mati modrosti ni samo v ponavljanju, ampak je tudi v doživljanju, ni le v razumu, ampak je (pred vsem) v srcu. Institucionalni diskurz se razlikuje od diskusijskega, naslednica povelje vanj v vojski, družbi, cerkvi, denotacije v šoli, performacijski v podjetjih je birokracija (Lyotard, 2002).
Za Aristotela je vsako znanje apofantično (denotativno) po tem, da je resnično ali zmotno. Danes pa vemo, da nima vsako znanje takšne lastnosti, ker bi se sicer učitelj lahko zavzemal le za pravilno mišljenje in rešitve. V čem se znanje razlikuje od spoznanja? Znanstven je izraz tedaj, če pripada jeziku, ki ga strokovnjaki ocenijo kot ustreznega (Popper). Lyotard in Grassi menita, da je narativno znanje pred znanstvenim, kar pomeni, da (miti) ali zgodbe določajo kriterije kompetence, kaj se lahko reče in dela v kulturi in so kot njen del legitimne.

Znanstveno znanje je za razliko od predznanstvenega posredovano in dokazljivo. Lyotard se zaveda, da gre danes za povratek k mitu – pripovedi, ki jo sam imenuje meta-naracija. Napoveduje tudi povratek k prednosti teoretičnega znanja prid praktičnim.

Lastnosti pragmatike znanstvenega znanja so:

1. izolacija od drugih jezikovnih iger,

2. ni več neposredni, ampak je le posredni del družbe,

3. odnos med njima se povnanji.

4. je dokazljivo in nima vrednosti že s tem, ko je izrečeno, ampak mora biti še diseminirano, citirano

5. vsebuje spomin in projekt.

Zanimivo je, da je tudi znanstveno znanje možno definirati kot specifično socialno-jezikovno igro. Kultura znanstvenega diskurza se razlikuje od drugih diskurzov denimo v tem, da je manj metaforično-alegorična. Skuša pa biti simbolno abstraktna eksaktna. V točkah od ad2 do ad 5 je povedano, da je ta kultura ciljno medijsko posredovana (posredovana neposrednost pri Heglu), dokazljiva oz. verifikabilna in falsifikabilna in evolucijska, ker se razvija iz svojih arhetipskih vzorcev in je projicirana v prihodnost. Zato je to postmoderni nedokončan projekt, ki je po Feyerabendu primerljiv z drugimi projekti in ima skupne stične točke z umetnostjo. Meta-znanje omogoča ocenjevanje znanja, ker je na splošnejši ravni, vendar ni nujno, da je celostno, ker ima vlogo spodbudnika. Priznano, potrebno znanje je v družbi prevladujoče. Znanje postane odločilno v procesu proizvodnje kot proizvajalna sila oz. moment cirkulacije kapitala. Lyotard in Wittgenstein govorita o jezikovnih igrah, ki pomenijo svet življenja, drugi o igri moči. Tehnoznanost vodi k dekompoziciji velikih izkazov-miselnih sistemov.
Legitimacija znanja ni transcendentna avtoriteta, ampak je imanentna v samem diskurzu. Ali je možno vse izvesti iz enega principa in vezati za en ideal? Enciklopedija nemškega idealizma je 'naracija o zgodovini tega subjekta – življenja' (Lyotard, 2002). Meta-zgodba o meta-subjektu.⁸³ Bivališče je spekulativni univerzum. Narod se izraža najprej v spekulativ nem znanju. Kako naj določen denotativni izraz pridobi konsenz receptorja-komunikanta? V postmoderni bo spet dominiralo teoretično znanje z znanstveniki. Lyotard (2003) v Navzkrižju trdi, da vsak individuum vodi svojo vojno s svetom. Zato moderni projekt ni zapuščen, ampak razrušen in likvidiran. Podobno sklepa Bourdieu v Praktičnem čutu, da znanstveno spoznanje kljub hudi konkurenci različnih in nasprotujočih spoznanj mukotrpno išče pota k skupni konvergenci.
Po Lyotardu »zastareva stari princip, po katerem je pridobivanje znanja neločljivo od oblikovanja (Bildung). Odnos med tistim, ki znanje pridobiva in tistim, ki ga uporablja, postaja vedno bolj odnos med proizvajalcem in potrošnikom« (Lyotard, 2002). Že od Platona dalje je legitimiranje znanja neločljivo od legitimiranja (razglasitve zakona za normo po Lyotardu) zakonodajalca. Kurikuklarno preskriptivno zanje je sicer legitimno, toda to še ni oblikovanje človeka.
»Znanstveno znanje ni celovito, je vedno prekomerno in tekmujoče v sporu z drugo vrsto znanja, ki jo bomo poenostavljeno imenovali narativno. Njegov model je povezan z idejo notranjega ravnotežja in družbenosti (konvivialnosti).« Za Lyotarda je vprašanje vloge znanja v informatizacijski družbi več kot vprašanje državne uprave. Bistveni pogoj, da je dinamična analiza dobra je v tem, da je vsak problem v njej sistematično povezan s stanjem sistema v celoti.
Gledano zgodovinsko je razvoj znanja povezan z načinom proizvodnje in komuniciranja. Lyotard (1986) govori o treh oblikah znanja kot so: 1. osnovna (primarna), 2.. moderna in 3. informatizirana. Te ustrezajo značilnostim znanosti v predindustrijski, industrijski in postin dustrijski družbi. Za osnovno obliko je značilna pragmatika pripovednega znanja (sloni na odnosu predavatelj - poslušalec), v moderni obliki je znanje prikazano v znanstvenem diskur zu, informatizirano znanje pa neposredno spodbuja ustvarjanje novih idej in kombinacij med njimi. Informacijske metode in tehnike omogočajo shranjevanje, logično urejanje in učinkovi to uporabo množice informacij. Specializirani znanstveni in tehnološki informacijski sistemi vključujejo bibliografske in faktografske baze podatkov, ki so z ustrezno programsko opre- mo relacijsko povezane. Vrhunski deli takih sistemov so baze znanja kot temelj ekspertnih sistemov.
Od Kuhnove spoznavne revolucije od 60. let dalje je v teoriji znanosti sprejeto, da gre različne teoretske smeri in paradigme v znanosti obravnavati kot različne, bolj ali manj posrečene poskuse približevanja tistemu, kar poskušajo tematizirati. Zato znanja ne moremo pojmovati kot zbirke dokončnih in večnih resnic.
S poglabljanjem družbene neenakosti zaradi neenakomernega razvoja se krepi vloga znanja kot pozicijske dobrine, zato so vprašanja, povezana tako z prisvajanjem kot oblikovanjem novega znanja, ključna tako za posameznika kot družbo. Izobrazbena neenakost je zato tudi ekonomska neenakost. Zaostrovanje pomena uporabnosti znanja, znanja za tukaj in zdaj, ne da bi krepili moč znanja pri preseganju obstoječega, moč osvobajanja, utopične dimenzije zna nja pomeni zanikati njegovo bistvo. Vendar pa je generično univerzalno znanje o možnosti preži vetja vseh čedalje bolj potrebno za ohranitev planeta Zemlje. Zato se da dokazovati koristnost nekoristnih oblik znanja.
Rešitev je zato treba iskati v povečevanju produktivnosti dela ali povedano drugače, če želimo ohraniti kvaliteto našega življenja in ostati globalno konkurenčni, moramo biti boljši od drugih in vedeti več. Svoj razvoj moramo temeljiti na znanju, izobraževanju, znanosti in raziskavah ter inovacijah. Znanje, ekonomija znanja, družba znanja, vse to so različice iste smeri, ki nima alternative. Družba znanja ni abstrakten pojem, ampak usmeritev, ki mora biti konkretno, trajno in stalno, podprta z ustreznimi politikami.⁸⁴ Zahteva dobršno mero potrpežljivosti in smelosti. Tudi ni politično privlačen pojem, saj ne zagotavlja rezultatov na kratek rok.
8.1. Je transformativno znanje posrednik med instrumentaliziranim in samonamenskim znanjem?
Transformirajoče znanje (transformative knowledge), ki je plod izkušenjskega avto-regulativnega učenja (self-regulated learning), je subjektivno in hkrati objektivno. Spodbuja ga učitelj s transformacijskimi stili poučevanja. Doslej smo znanje razumeli predvsem kot kognitivne učne vsebine, ki jih učitelji iztrgajo iz interdisciplinarnega konteksta in jih posredujejo učencem. Znanje pa je predvsem (trenutni) rezultat interaktivnega procesa ubese dovanja, v katerem so bolj ali manj uspešno uporabljene argumentativne in retorične spretnosti. V šoli je še premalo osebno pomembnega učenja, mišljenja in znanja. Potrebna bi bila kompleksnejša medosebna komunikacija, da bi se raznovrstna znanja razvijala. Za avtentičnost posameznika je nenadomestljiva eksistencialna komunikacija s subjektivnim znanjem, za obstoj družbe pa je nenadomestljiva eksistenčna komunikacija z objektivnim znanjem o varstvu okolja.¹⁷
Po vsem razčlenjevanju pomenov instrumentaliziranega znanja se vprašajmo še po samona menskem znanju. Aristotel je opredelil tri vrste znanja kakršna so čisto teoretsko, praktično in dianoetično. Samonamensko znanje je tedaj čisto teoretsko. Za Aristotela je to metafizika kot ontoteologija, ki se ukvarja s proučevanjem prvih vzrokov in poslednjih smotrov vsega bivajočega. Filozofija je torej mišljenje mišljenja, refleksija lastne zgodovine, iskanje poti do lastne abstraktne identitete.
V srednjem veku je bilo teološko znanje primarno za vse drugo znanje, saj so univerze nastajale z namenom utemeljitve katolicizma v Evropi. Novoveški obrat od teokratizma k antropocentrizmu je pogojeval, da je danes to le eden izmed sistemov znanj. Prednost so si izborile posebne vede, ki so utemeljene v empiriji.
Zaradi današnje pozabe osnov bomo na kratko opisali uvod v teologijo, da bi razumeli potre bo po hierarhični razvrstitvi znanj. Na pozabo antičnih osnov reagira Hegel drugače kot Heidegger. Hegel razume bit v današnjem času kot rezultat pojmovnega spominjanja, Heidegger pa kot povratek k naravi (gr. physis).
V metafiziki izhaja vse ustvarjeno iz t. i. praznine, stanja popolne uravnoteženosti zavestnosti in energije, v kateri ni nobenih oblik – zavestnost iz praznine kreira oblike, v katere se uteleša energija. Tak koncept podpira tudi kvantna fizika, ki meni, da ta kombinacija zavesti in ener gije tvori nekakšno matrico (akaša, eter), v kateri so shranjene vse informacije iz vseh časov. V tej matrici obstajata preteklost in prihodnost kot čisti potencial, v njej so vse možnosti, ki se jih lahko domislimo, in tudi tiste, ki si jih ne moremo. Od vseh teh potencialnih možnosti se manifestira tista, na katero je usmerjeno dovolj zavestnosti, pri vsem skupaj pa ima ključno vlogo opazovalec, ki ves čas vpliva na dogodke v manifestiranem vesolju.
Nekateri kvantni fiziki celo menijo, da ti dogodki/kreacije ne obstajajo le kot potencial, ampak da se prav vse možnosti dogajajo istočasno, v različnih paralelnih vesoljih. Kar zadeva kreiranje materialnih svetov, obravnavata David Thomson in Jim Bourassa, ustanovitelja Quantum Aether Dynamics inštituta (QADI – Illinois), materijo kot subatomski vrtinec (vorteks) z določeno trajnostjo in silo, ki nastane iz vibrirajoče matrice, ko zavestnost iz energije formira rotirajočo maso z določenimi mehanskimi in elektromagnetnimi lastnostmi.
Mehanske lastnosti izhajajo iz kroženja elektronov okoli jeder in dajejo materiji maso, ki je pravzaprav inercija, ki jo kreira vorteks. Vorteks je torej srž vsake usmerjene sile oziroma materije – vorteksi so npr. tudi čakre, vsebujejo jih ne le materija, ampak tudi polja realnosti, koncepti, poznamo pa tudi pojem osebni vorteks, kar ustreza izrazu individualni duh.
Različne (de)blokirane energije centrov vplivajo na kakovost naših predstav. Ađna predstavlja zmožnost za jasen in sočuten vid, v njej so spravljeni vsi naši spomini in vizije prihodnosti- simbolizira jo tretje oko. Kadar je pretok skozi šesto čakro dovolj stabilen, je naš um neverjetno sposoben ustvarjalne vizualizacije. S to tehniko ustvarjamo slike ali podobe, vonje, okuse in občutke, ki jih projiciramo na naš notranji ekran. V tem primeru svoje čute uporabljamo navznoter in si nazorno predstavljamo izkušnjo. To tehniko uporabljamo kot pomoč za doseganje ciljev, odvisno od tega, kaj pravzaprav želimo izboljšati v svojem življenju. Čim natančneje izdelamo naše notranje predstave (Smart cilji), hitreje pridemo do zastavljenega cilja. Kar si predstavljamo, naj bo podprto z občutkom ljubezni do sebe, z zavedanjem, da si to res zaslužimo, sicer se načrt lahko ne izide tako, kot smo si ga predstavljali.
Sedma čakra predstavlja naše duhovno središče, središče miru in tišine, z njo upravlja naša notranja bit, ki jo vodi duša. Je center modrosti, vizualizacije, ustvarjanja notranjih podob, intuicije, naših vizij in sanj.
Pogoj za to, da do posameznega dogodka ali manifestacije subjekta/objekta v materialnem svetu pride, je torej dovolj usmerjene zavestnosti, ki mu da življenje; ko določeni potencial opazujemo in vrednotimo, ta oživi. Ali povedano z drugimi besedami – ničesar si ne moremo izmisliti sami, saj so vse možnosti v tej matrici že predvidene. Vadim Zeland, ruski avtor poljudne literature o poljih realnosti (Transurfing realnosti), primerja stvarstvo kot takšno, vključno z vso preteklostjo, prihodnostjo in potenciali, s filmskim arhivom, v katerem obstajajo vse vsebine filmov v sedanjem času, ko pa enega od teh filmov izberemo, ga gledamo v kontekstu potekanja časa. S svojim pogojenim umom si to kar težko predstavljamo, saj smo navajeni, da ima vsaka stvar svoj začetek in konec. Ta Zelandova primerjava je sila uporabna za to, da razumemo, kaj in zakaj se nam dogaja, tako v kontekstu osebne rasti kot pri terapevtskem delu, kajti:

1. Če s svojim življenjem nisi zadovoljen in verjameš, da je vzrok za to slaba karma, bo res tako.

2. Če znaš delovati v sedanjem trenutku, postane karma zgolj nepomemben koncept.

3. Če ima terapevt fokus na klientu kot fizični osebi, s svojo pozornostjo na njem potrjuje tisto, kar klient je (človek s težavami). Če mu želi pomagati do spremembe, mora imeti fokus v coni, kjer je sprememba mogoča, to pa je praznina oziroma energijski svet.

4. Če ti jasnovidec reče, da imaš določeno težavo zaradi nekega problema v prejšnjem življenju, ti pa mu verjameš, s tem na neki način fiksiraš svojo preteklost in jasnovidnež ti načelno lahko pomaga težavo rešiti npr. tako, da te po principu regresije vrne v trenutek, ko naj bi se vzrok problema zgodil, in ti pomaga sprostiti zastalo energijo. Najbolj zanimivo pa je to, da bi bila v primeru, če bi šel k več različnim jasnovidcem, velika verjetnost, da bi se njihova videnja močno razlikovala.
Vse informacije o manifestiranem in potencialnem stvarstvu so ves čas v nas in okoli nas. Res pa je, da se jih v glavnem ne zavedamo. Pogoj za dejansko vzpostavitev stika z informacijami zunaj polja znanega je ustrezno usmerjanje fokusa, ki ne sme biti usmerjen na katerikoli fizični subjekt ali objekt, ampak na prazen prostor. Ta način usmerjanja fokusa pripelje do novih oziroma še nemanifestiranih idej, pojavov jasnovidnosti ipd., medtem ko s fokusom na fizično realnost s svojo pozornostjo zgolj potrjujemo tisto, kar v njej vidimo, popolnoma jasno pa je, da recimo optimist in pesimist vidita isto stvar drugače, tako da s svojim opazova njem optimist potrjuje njen pozitivni, pesimist pa njen negativni pol.
Kadar smo fokusirani na materialni svet, vzpostavijo prek čutnih zaznav stik z njim možgani, ki pa prek nevronske mreže prepuščajo predvsem nam že znane informacije, ki se nanašajo na fizično realnost. Ko se torej poglobimo v reševanje nekega problema, stopimo v kontakt z nam znanimi polji realnosti, v katerih so potrebne informacije.
Včasih informacij, potrebnih za rešitev problema, ni v nam znanih poljih, zato se moramo povezati z drugimi informacijskimi strukturami kozmosa. Takrat naše zaznave niso omejene na čute, ampak v veliki meri na omrežje meridianov, zato bodo ostali načini pridobivanja informacij opisani v točki 4. Zakon metafizike – energijski meridiani.

Kaj pomeni prehod v novo dobo, kaj pomeni rojstvo Nove Zemlje? Pomeni, da bo po prehodu 1. življenje za vse, 2. da bomo po prehodu, bolj občutljivi do zemlje kot planeta; 3. da bomo bolj sočutni do sebe in ljudi. 4. Pomeni, da bomo preraščali svoje bolečine, rane, vse, kar smo dolga stoletja skrivali v naših dušah in naših telesih. 5. Pomeni, da se bomo po dolgih tisočlet jih kolektivno, kot človeštvo osvobodili nihilističnih odtujitev in se sprijaznili s sencami.

Občutek ujetosti v fizično telo, v odnose, v vsakodnevne situacije lahko spremljamo s selek-tivno nepozornostjo ali z zaskrbljenostjo. Pomen dogodka je stvar naše izbire, da ga osmisli mo, naredimo privlačnega, uskladimo z virom, sebstvom oz. Bogom.⁸⁵ Mistična enost je neo pisljiva lahkotnost. Naenkrat ne bomo potrebovali vse krame, ampak le to, kar je v skladu z našimi pozitivnimi mislimi.
Zlasti krizni dogodek je ločnica, prelom, odločitev v našem svetu, sprememba zakonov naše ga sveta, kriza je nek dogodek, ki spremeni gibanje našega sveta, ki ustvari nov čas, nove mož nosti. Dogodek je možnost novih možnosti, je čisto naključje in torej ne-nujnost. Za krize/

dogodke ne moremo vedeti vnaprej, saj so luknje in rezi v kontinuumu obstoječe ved nosti. Badioujev dogodek je torej začetek nečesa novega. Je nepredvidljiv, ne-poimenljiv, ne-odločljiv, ne-izrazljiv, ne-izračunljiv kot čisto naključje. Ne da se ga vnaprej napovedati, zato je tudi nemogoče reči, kdaj se bo naš svet (naše gospodarstvo) dejansko spremenil. Pojasnjuje se ga v njihovi pogojenosti in določenosti le vzvratno in ne vnaprej (Minervina sova, ki vzletava, ko pade mrak).  

Ker pa se odločamo na osnovi predvidevanj, pričakovanj in verovanj, nalivamo novo vino v stare mehove. Pri tem opredeljevanju dogodkov per negatio nem najdemo asociacije z nega tivno teologijo (posegi skritega Boga), nevidne roke države (Smith) ali negativne antropo logije naključnih dejavnosti človeka kot uganke. Izmikanje obstoječim oblikam vednosti terja situacijsko učenje, ki daje odgovor, kako je mogoče obvladati prekarne, naključne, komaj spoznavne dogodke (Badiou 2004, 2005), na katere spominjajo današnje spremembe. Bržkone velja teorija naključij ali simultanega dogajanja, ki vključuje nekavzalno povezavo med podobnimi dogodki na različnih delih sveta. Inflacija pomenov nastaja zaradi prekarnih dogod kov. Nekateri avtorji, kot so Platon, Goethe, Jung, Husserl znajo povezati najbolj naključne dogodke z najglobljim bistvom. Badiou⁸⁶ kot kritik univerzalne ljubezni, ne vidi v dogodkih odrešenjskih znamenj.
Razlikujemo med teološkim znanjem z namenom spodbujanja verovanja v Boga in verova njem v moč empiričnega znanja, ki je v skrajni posledici scientizem. Vedenje in verovanje povezuje tudi budizem, ki trdi, da trpimo zaradi neznanja. Vedeti za smisel trpljenja pa je tudi cilj drugih religij. Šola bi morala najprej usposabljati učence za osmišljanje življenja in znanja in šele potem disciplinarno predmetno informirati.
V socializmu je še obstajalo srečno ujemanje interesov države, delodajalcev in diplomantov kot nosilci reproduktivnega znanja. V industrijski družbi je prevladovalo prepričanje, da je akumulacija kapitala in posledično dobrin posledica akumuliranega znanja. V novem kapitalizmu pa je avtonomija podsistemov postala kontraproduktivna. Situacija je kaotična, ker po eni strani država izstopa iz igre kot socialni partner, delodajalca zanimajo le aktualne kompetence prijavljenih kandidatov, šola pa še vedno ne pripravlja učencev za prihodnost, če jih ne uči učiti se in samostojno, ustvarjalno in kritično razmišljati. Strah pred neuporabnostjo znanja vodi kratkoročno do deklarativne in reprezentativne uporabnosti, dolgoročno pa do škarta, odvečnosti in reciklaže.
Splošna izobrazba pomeni večjo fleksibilnost na in prilagodljivost delojemalcev na nove razmere. Delodajalec želi zaposlovati abstraktno delovno silo, ki je razpoložljiva za nove naloge in za reševanje problemov v spremenljivih pogojih organiziranja in poslovanja podjetja.
Dozorevanje je duhovno ali pa ga ni. Zato je to doba dostopa do vseh informacij in obenem doba nezrelosti (Adornov Unmuendigkeit). Informacijska družba sama po sebi ne rešuje nobene »večne dileme«, ker je človek še vedno ambivalentno bitje, kar pomeni odprt za dobro in zlo. Človeku kot končnemu oz. smrtnemu bitju zato v skrajni posledici ne ostane drugega, kot da reflektira obstoječe in možne de- in re-konstrukcije sveta kot filozof in jih posvečuje kot religiozno bitje. Pri preseganju notranjih omejitev in ovir pa mu je v pomoč avtoregula tivno znanje.
Pomene znanja iščemo na meta-nivojih, v metafiziki, ki ga konstruira sama iz sebe. Pomeni izhajajo iz sistemske konstrukcije in se preverjajo v empiriji. Kot smo videli se pomeni spre- minjajo tudi organizacijsko-orientacijsko in paradigmatsko. Ves čas se v konkurenčnem boju z drugimi in s samim seboj trudimo, da bi manj pomembne informacije napravili za bolj pomembne, pri čemer zanemarjamo najpomembnejše. In kar je verjetno še slabše, najpomemb nejši stik z Bogom odrivamo od sebe.
Ne poznam teorije komunikativne vloge raznovrstnih znanj v šoli. Potrebno je reflektirano ugotoviti, ali ima znanje v komunikaciji konfliktno ali konsenzualno vlogo. Habermasova teorija komunikativnega delovanja in dialoga omogoča konsenzualno vlogo znanja. Če je motiv maščevanje (povedati nekomu svoje oz. to, kar mu gre), potem znanje nastopa v vlogi proti-argumenta ali nasprotnega prepričanja. Samo znanje še ne pove ničesar o svetu. Po membno je, v kakšen vrednotni kontekst je vpeto oz. kako je ciljno usmerjeno. Ločitve vodijo kvečjemu do spoznanj brez skupnih delovanj.

Spekulativno znanje razvija Braden v knjigi Fraktalni čas. S pomočjo fraktalnih vzorcev razlaga nastanek in delovanje model fraktalnega časa - časa torej, ki se z vsemi dogodki, zna čilnostmi in okoliščinami ponavlja v intervalu 5.125 let. L. 2012 se je zaključil veliki cikel in se začel novi. Ta pomemben dogodek bo vplival tako na naše intimno, zasebno življenje, kot tudi na svet v celoti, zato je pomembno, da se nanj pripravimo. Od načina, kako se bomo z izzivom spoprijeli, je odvisno, kako se bo 'svet vrtel' naslednjih 5.125 let.

Starodavne kulture so čas dojemale kot večni krožni ples – ogromne valove energije, ki se pre takajo po vesolju in na svojem potovanju združujejo preteklost in prihodnost. Fizikalno pove dano: čas se zlije s prostorom, skozi katerega potuje in tako ustvarja prostorski čas, rahlo kvantno valovanje, ki omogoča obstoj vesolja. Potrjuje se domneva, da je časovno valovanje periodičen pojav. Valovi in zgodovina znotraj le-teh se ponavljajo po principih kroženja. Nov krog prinaša okoliščine iz preteklosti, ki so z vsakim 'ponovnim rojstvom' bolj intenzivne.
Prav ta fraktalni čas povzroča dogodke v vesolju in naših življenjih. Z uporabo formul, ki jih dandanes šele začenjamo razumeti, so staro davna ljudstva Majev fraktalni čas upodobi la na vrsti koledarjev, kakršnih odtlej ni uporabljal nihče drug. Ker so razumeli kroženje časa, so vedeli, da so okoliščine prihodnosti zabeležene že v preteklosti. Da bi razumeli skrivnost leta 2012, moramo pravilno razumeti časovni sistem, kakršnega so pred stavili Maji. Braden se posveča odkritju časa kot govorice preteklosti, napovedovalca prihodnosti in znanilca novega sveta.
Odgovor na vprašanje Kaj lahko pričakujemo po 12. decembru 2012? se skriva v starodavnih zapisih časa, na podlagi katerih Braden oblikuje doslej precej nepoznan časovni model in predstavlja tako imenovano časovno računalo. Braden (2011) na nazoren način prikaže, kako se prav vse - vojna in mir, veselje in žalost - ponavlja po principu kroženja. Ko se vzorec vrne na izhodiščno točko, se ustvarijo enaki pogoji kot ob začetku prejšnjega cikla. Najbolj neverjetno dejstvo pa je, da so fraktalni vzorci dokazljivi. Lahko jih izmerimo in predvidimo! Na prihodnost se lahko pripravimo, če ponavljajoče se vzorce pravilno razumemo. Tako se lahko izognemo napakam, ki smo jih delali v preteklosti – kot človeštvo in kot posamezniki. Ali imajo strokovnjaki takšen vpliv na politike, da bodo upoštevali njihovo opravljeno delo?
Kakšno znanje danes služi za humane namene? Epštejn je sodeloval je pri različnih projektih podtalnih umetniških gibanj poznega sovjetskega obdobja, bil pa je tudi med prvimi teoretiki, ki so v 80ih letih poskušali sodobne trende v ruski poeziji osmisliti v kontekstu zgodovinske ga razvoja ruske kulture. Delo Znak_vrzeli (2012) je rezultat več kot 20nih prizadevanj, da bi protislovja, na katera je najprej naletel ob teoretskem premisleku o književnosti, osmislil v širšem kontekstu človekovega samozavedanja, ki ga opredeljuje kot humanistiko in v katerem je med posameznimi oblikami disciplinarnega znanja na voljo širok prazen prostor za nove in drugačne oblike proizvajanja smisla in vedenja.