Dr. Bogomir Novak oris razsežnosti simbolnih reprezentacije kot izvorov znanja in verovanja



Yüklə 1,95 Mb.
səhifə1/23
tarix11.09.2018
ölçüsü1,95 Mb.
#80699
  1   2   3   4   5   6   7   8   9   ...   23

Dr. Bogomir Novak

oris razsežnosti simbolnih reprezentacije kot izvorov znanja in verovanja

Kazalo 1

Spremna beseda h knjigi 2-3


  1. Razlike med imaginacijo in fantazmo v prostorsko časovnih koordinatah 4-45

1. Različna razumevanja spoznavnih in praktičnih funkcij domišljije 4

1.1 Od hermenevtične metode interpretacije do sanjskega dnevnika 12

2. Mesta zbiranja izkušenj s pisanjem, premišljevanjem in delovanjem 17

3. Odisejada branja, pisanja in učenja 24 4. Bachelardova poetika prostora, sanjarij 31

4.1 Simbolne igre homo ludensa 37

5. Meje prepletanja znanstvene imaginacije z drugimi vrstami reprezentacij 39

Literatura 45




  1. Zakaj je čas osnovni problem našega časa? 46-80

1. Kako čas časimo in tratimo 46

1.1 Ali in kako izbiramo čas? 50

1.2 Razlika med kronosom in kairosom v stanju zavesti 'jaz sedaj' 53

1.3 Večnost časa in čas v večnosti 59

2. Mi se gibljemo se s časi in ti se gibljejo z nami 63

3. Domišljija v prostorsko-časovnih koordinatah 69

4. Sklep 77

Literatura 79



  1. Duhovnost verskih izkušenj 80-120

1. Iskanje duhovnih stikov 80

2. Pomen domišljije za verske izkušnje 86

2.1. Pota svetosti 91

2.2 Verske izkušnje videnj 104

3. Sklep: ambivalentni plodovi domišljije 111

Literatura 116

Viri 119


IV. Meta-kognitivne razsežnosti znanja 120-174
Uvod 120

1. Filozofski izvori in simbolno-interakcijski okvirji znanja 121

2. Raznovrstnost znanj v šoli 128

2.1. Antropologija simbolnih komunikacij med diagnostičnim in prognostičnim znanjem 139

3. Uvod v sociologijo kulture znanja 144

4. Kako spodbujamo domišljijo za pridobivanje raznovrstnega znanja? 151

5. Vloga metakognitivnih kompetenc 166

6. Sklep 169

Literatura 173

Viri 174
V. Kozmos raznovrstnih znanj v t. im. družbi znanja 174-220


1. Odprtost duha za nova znanja 174

2. Spremenljive pomene znanja v javni šoli bi lahko bolje obvladovali 181

2.1 Odnos med znanjem in drugimi zmožnostmi 185

3. Razumevanje vlog in pomenov znanja 189

4. Instrumentalizacija znanja in genericizem na škodo specialnih vsebin 192

5. Katero znanje v šoli in na univerzi prevladuje? 194

6. Učiteljeva pedagoško-praktična znanja kot sestavina njegove profesionalnosti 198

7. Avtoregulativno znanje 205

8. Ustvarjanje vesolja znanja 208

8.1. Je transformativno znanje posrednik med instrumentaliziranim in samonamenskim znanjem? 212

9. Sklep 215

Literatura 217


VI Kritika sodobne umetnosti 220-246

1. Odnos med moderno in postmoderno 220

2. Komu in čemu služijo današnji umetniki in umetnice? 224

2.1 Je smisel umetnosti v agoniji? 228

2.2 Ocene nekaterih izbranih romanov, pesmi in dram 234

3. Sklepni del 242

Literatura 244

Vir 245
Spremna beseda h knjigi


Človek se ne zadovolji z danimi okviri. Presežnost – transcendenco razume na več načinov. Predvsem kot osebnostno odprtost za nove oblike, vsebine in načine delovanja. Svojim hrepenenjem se ne more odpovedati, čeprav nekateri menijo, da bi se jim lahko in se jim tudi poskušajo s potlačevanjem želja. Crichley (2014) po Bronowskem navaja da je imaginacija skupni izvor znanosti – tehnike in umetnosti. Mi pa navajamo tudi religijo in filozofijo, ker je čudenje izvir ustvarjalne inspiracije. To je motiv za nastanek te e-monografije. Ko delavec spozna, da se njegova presežnost ne izčrpa v industrijskem (poklicnem) delu, usmerja svojo energijo (še) k drugačnim ciljem, v katerih išče samorealizacijo v simbolnem. V knjigi je 7 tabel o času, vprašalnicah 4mat in znanju.
Pričujoča e-knjiga Oris razsežnosti simbolnih reprezentacij kot izvorov znanja in verovanja pomeni nadalje vanje e-knjige Človekovo učenje o podobi sveta. Sestavljajo jo štiri poglavja. V I. poglavju Razlike med imaginacijo in fantazmo v prostorsko časovnih koordinatah anali zira mo delovanje naše domišljije kot načina generiranja simbolnih reprezentacij. Razlikuje mo med sebičnimi fantazmami in altruistično oz. socialno imaginacijo. Domišljija je s pomoč jo intuicije in izkušenj najstarejši in najnovejši identificiran izvor (ne)formalnega znanja. Lahko jo spodbujamo v družini, šoli in na delovnem mestu. Je lastnost duše, ki se manifestira v ustvarjalnih aktih, samooblikovanju, racionalnih pojmih, verovanjih, sanjami, sanjarijami, časom, metaforami, alegorijami… Izhajamo iz relacijske teorije prostora, časa, odnosov do sveta. Poudarjamo predvsem pozitivne strani domišljije, čeprav se ne moremo izogniti tudi negativnih.
Z domišljijo aktualiziramo latentna stanja naše zavesti. Ustanavljamo, upodabljamo, ubesedu jemo. Domišljijo rabimo za iskanje smisla življenja. Omogoča večpredstavljivost in večpers pektivnost mišljenja, uporabo kompleksne oz. celovite metode reševanja problemov, kar pomeni fleksibilnost duha. Resnica potrebuje predstavljive pogoje možnosti proizvodnje, ker je sprejem predstave. Naša zgodovina je prisotna v dejstvih/dejanjih še preden ji damo pomen in smisel (Sinngebende Schicht pri Husserlu).
Rutinska dela, reproduktivno učenje, ki vodi le do repetitivnega znanja razvijanje, domišljijo ubija. Tudi pretirana raba interneta spodbuja le površinsko mišljenje in znanje, ki je količin sko, ni pa ustvarjalno in kakovostno. Učenci potrebujejo ustvarjalno uporabno znanje. Ugotavljamo, da imamo danes ambivalenten odnos do domišljije, ki nas po eni strani vodi do 1. večperspektivnega gledanja na (socialno) realnost, po drugi strani pa nas tudi ločuje od nje, 2. novega vsebinskega in metodičnega znanja ali pa le do videza.
Navezali smo se na Aristotelov, stoični, Kantov, Heideggerjev in Bachelardov koncept domiš ljije v povezavi s poetičnimi podobami. Imaginacija (obraz, lik, gr. efdolon, eikon, lat. imago) je sicer že sama primarno znanje, vendar pa je dvosmerna. Kakor jo (pozitivno ali negativno) usmerjamo s pozornostjo, takšno (spo)znanje pridobivamo. Zavest o zavesti je meta-kognitiv na. Pri tem se učimo dosledno razlikovati med egocentrično fantazmo lastnega užitka (zlu ločevanja) in altruistično imaginacijo, vodi k skupnemu dobremu.
Lateralno mišljenje dopušča optimalno domišljijo z napakami, vertikalno pa le minimalno in ne dopušča napak. Božja domišljija je kot gloria dei neskončna, človeška je pa omejena. Razlikujemo med umetniško, znanstveno in versko domišljijo. Odnos med subjektom in objektom je odnos med reprezentantom in reprezentiranim.
V II. poglavju Kako čas časimo in tratimo ugotavljamo, da je glavni problem našega časa čas, glavni problem zmagovalcev je, kako doseči zmago nad samim seboj in glavni problem komunikacije je, kako doseči najboljšo komunikacijo. Nekateri zgodovinarji se ne bi strinjali s trditvijo, da smo na višini vseh dosedanjih časov. Prav gotovo pa znamo čas najbolje razčlenjevati navzgor do brezčasne večnosti, navzdol do mikrosekund in vstran (lateralno) po različnih vrstah. Čas je že človek sam, ki se na različne načine časi - temporalizira. Čas je mera naše (ne)dejavnosti, obenem pa imamo tudi merila časa. Bistveno v stanju 'jaz sedaj' je razlikovanje med kairosom in kronosom, med srečnim in zgolj trajajočim, trpnim časom.
Vsi bi bili radi zmagovalci, a največjo zmago je dosegel tisti, ki je premagal samega sebe, svoje slabe navade in razvade. Kako je možno najbolje komunicirati med zmagovalci, da ti ne postanejo zopet sovražniki in obojni poraženci? Tu pa ne gre le za racionalno upravljanje časa, ampak še bolj za iskanje skupnega, ki je že moto te zgodbe.
V III. poglavju Kognitivni in metakognitivni vidiki znanja v šoli govorimo o tem, da učenci potrebujejo celovito večstransko znanje. Danes se poudarja predvsem tehnično znanje. Učenci rabijo aktualno, problemsko ter inovativno in uporabno znanje, ker je že v osnovni šoli še ved no preveč faktografskega znanja in premalo proceduralnega in osvobajajočega. Splošno spreje ta je tudi usmeritev k učenju učenja zaradi vseživljenjskega učenja. Opišemo Schelerjevo, Habermasovo in Collison-Parcellovo klasifikacijo znanja. Razvijamo tudi idejo o metakogni tivni analizi pridobivanja znanja, ki z refleksijo o običajnem načinu oz. stilu učenja omogoča jo tudi druge stile učenja za znanje (Delors, Kolb, McCarthy) in s tem celostno kakovost no zanje.
V IV. poglavju O metakognitivnih pomenih znanja se da znanje na razčlenjevati po filozof- skih, epistemskih, socioloških, (social no) psiholoških, komunikacijskih, pedagoško-praktič- nih in teološko-duhovednih vidikih. Razlikujemo med instrumentalistično-pragmatističnimi, samonamenskimi-ciljnimi, hermenevtičnimi in avtoregulativnimi pomeni znanja. Navedemo Lyotardovo razpravo o postmodernih pojavnih oblikah znanja.
Izhajamo iz koordinatnega sistema virov znanja: hierarhično od zgoraj, demokratično od spodaj (npr. school based teacher education ali student based teaching) konstruktivistično od znotraj iz učencev in eksterno od zunaj, iz medijsko informacijskih virov ter demokratično od sošolcev v šoli in sodelavcev v podjetju. Ta shema ni vsebinsko uravnotežena. Znanje prihaja v šolo pretežno od zunaj. Učitelj ga docira od zgoraj. Le tedaj, ko šola ali vsaj učitelj zastopa konstruktivistično teorijo, dovoli, da prihaja znanje iz učenčevega izkustva.
Pot do celovitega znanja vodi prek enostranskih dilem starega ali novega znanja, deklarativ nega ali proceduralnega/ procesnega, instrumentaliziranega ali samonamenskega, znanstvene ga ali pripovednega (mitičnega) manifestnega ali skritega znanja s pomočjo refleksije (pedagoške, politične, kulturne, socialne) prakse.
V V. poglavju Kozmos raznovrstnih znanj v šoli za družbo znanja razlagamo, da v tehnokrat ski družbi instrumentalistična oblika znanja prevladuje, religiozno teološka pa je v ozadju. Znanje sicer je vedno bolj pozicijska dobrina, vendar pa samo to ne sme biti, ker je generično univerzalno znanje vprašanje svetovnega etosa preživet je vseh. Tehnično-utilitarno zanje ni nujno smiselno, smiselno pa ni nujno (vsak kratkoročno) koristno.
Marketinška absolutizacija instrumentalnosti izključuje teorijo in duhovne razsežnosti smisla, ki morajo za svoj reason d'etre preseganja obstoječega, moč osvobajanja, utopične dimenzije znanja, iskati druge oblike bivanja v kulturi življenja. Nepremišljeno brisanje značilnosti in meja med formalnim in drugimi vrstami znanja pa lahko šole spreminja samo v podjetja za hitro dostavo doslej znanega, kar pa še zdaleč ne pomeni tudi prometejskega znanja.

V VI poglavju podajamo Kritiko sodobne umetnosti, h kateri spada (post)moderna. Najprej podajamo cilje, namene in pričakovanja umetnosti. Aktualiziramo Heglovo tezo o smrti umetnosti. Po eni strani je opozorilo na njegove pomanjkljivosti, po drugi strani pa nezavedna pot naprej. Včasih se zdi, da gre za brezpotje poti. Eseje Stanislave Repar smo primerjali z eseji Štaudoharjeve, poezijo Makarovičeve pa s poezijo Senegačnika. Gre za nekakšno meta-refleksijo njihove refleksije umetnosti. Umetnost živo in umira na način performanse, interpretacije in fascinacije. Iz njihovih del spoznamo, kako umetniki razmiš ljajo o splošnih značilnostih umetnosti določenega obdobja.



  1. Razlike med imaginacijo in fantazmo v prostorsko časovnih koordinatah


1. Različna hermenevtična razumevanja spoznavnih in praktičnih funkcij domišljije

V tem prispevku izpolnjujemo vrzel v pojasnjevanju človekove ustvarjalnosti. Večina anali tikov na vseh področjih delovanja domišljijo le predpostavlja, ne da bi jo tematizirala. Zaradi prioritete tehnoloških kompetenc je imaginacija odrinjena na rob porabe. Ni naključna teza o smrti umetnosti, religije ter o koncu filozofije. Verjetno doslej zato ni bilo toliko proučevanja domišljije, kot bi pričakovali, ker je v totalitarno-avtokratskih sistemih gospodar kot reprezen tant določil to, kar je resnično predstavljeno. Šele s hermenevtičnega vidika se predstavljajoče predstavlja. Domišljija je znana znotraj umetnosti, zelo malo pa vemo o umetnosti predstav ljanja. In tematizaciji te umetnosti je namenjen ta prispevek.


Izraz domišljija (gr. phantasia, lat. imaginatio, nem. Einbildungskraft, ang. Imagination, srb. uobrazilja, mašta) rabimo kot sinonim za imaginacij. Po SSKJ je domišljija prosto kombini ranje misli in predstav: 1. v domišljiji si slikati lepoto tujih dežel; bujna, nebrzdana, ustvarjal na, živa domišljija // sposobnost za tako kombiniranje: otrok ima domišljijo; razburkati, vzdramiti domišljijo; vse to je le plod njegove domišljije. 2. predstava, ki ni osnovana na resničnosti: to ni resnica, to je samo tvoja domišljija; izgublja se v praznih domišljijah; tujina je kmalu razblinila njegovo mladostno domišljijo. Domišljijo kot iluzijo in fikcijo ni potrebno razlikovati le od resnice, ampak tudi od domišljavosti kot megalomanije.
Fantastika po SSKJ (2008) izvira, nastaja iz fantazije; starogrško phantasía - predstava, slika (v duši), utvara (prikazen) v snu, kar da (ustvarjalno) domišljijo, duhovno zmožnost predstav ljanja, prosto kombiniranje misli in predstav, blodnjo, privid, sanjarijo (sanjarje nje) ipd. Ni kaj razmišljati, fantazija - to je definitivno domišljija. Angleški pojem »science fiction« je verjetno nastal iz drugega pojma - fikcije, ki izhaja iz latinskega fictio < fingere, part. pas. fictus - misliti si, hliniti se, preobraziti, spremeniti, izmisliti, kar (spet) da nekaj izmišljenega in v resničnosti neobstoječega, izmislek, domnevo, dozdevanje, zamisel, lažno predpostavko ipd. Angleščina bi prav tako lahko sprejela starogrško obliko za to in bi moralo mogoče biti »'science fantasy'« (akronim SF), kar prevajamo kot fantastiko (in ne kot 'znanstveno fikcijo'), ki ima korenine, ne v latinskem, ampak v starogrškem jeziku. Morda gre v angleščini res za razlikovanje fantasy/fiction1. Predstavljajoče predstavljanje je za Descartesa gotovost.
Večpomenskot pojava domišljije vodi k zelo zapletenemu področju raziskovanja. Šele tedaj, ko se naučimo določenega jezika, ima tisto, kar govorimo, določen smisel. Aristotelov phone meta phantasia je glas, ki ga spremlja predstava. »Beseda phantasia se je razvila iz 'phaines thai' kazati se, pomeni najprej 'prikazovanje tega, kar si lahko predstavljamo« (Komel, 2011, str. 34). Pri Grkih si prisotno in predstavljeno so-pripadata, vendar pa tako, da šele duša privede ideje iz prisotnosti v pričujočnost. Ni nenavadno, da se je zbranost gojila s prebira njem in prepisovanjem svetih knjig in s poslušanjem pripovedovanih pripovedi. Vidno in slišano pomeni občuteno tudi danes. Pomeni premišljevanje v sebi in dajanje iz sebe. Logos imaginacije2 je prej kontemplativen kot je aktiven. Domišljija izhaja iz neokorteksa in talamusa. Ne sodi le v psihologijo ustvarjalnosti kot sestavina ustvarjalnega akta, ampak je tudi epistemološko relevantna kot možnost zmote.
Vedno znova nas presenečajo iz nezavednega vznikajoče podobe. Morda je prav tu izvor čudenja kot izvora filozofije, svetosti v verstvih in celo geneza znanstvenih pojmov. Za Platona se človek za svobodo vzgaja izven votline, da bi poučil sužnje v njej. To je podobno kot puščavniki doživijo razsvetljenje zato da bi prepričali o tem tiste, ki živijo v mestih. V obeh primerih gre za vprašanje, ali tema sprejema svetlobo. Platonova epistemologija nas prepričuje, da je imaginacija sposobnost oblikovanja podob osebne, socialne3 in objektivne realnosti. Realnost je s filozofskega vidika ontološko-ontični problem.
Realnost ustvarjamo s spoznavnim aparatom, kjer sodelujejo štirje elementi kot so: 1. Stereop sija ali globinski vid, 2. Razdalja, ki jo moški zaznavajo s premikanjem, ženske pa s sencami, 3. Možganske celice GPS sestavljajo natančen zemljevid, kjer opazimo lokacijo predmeta, primerno za orientacijo, 5. Telo z zaznavnim aparatom omogoča izkustvo. Virtualni aparati navideznih čutil se tem kriterijem približujejo, zato bo razlikovanje realnega in navideznega - virtualnega čedalje težja. Domišljija tedaj služi za ustvarjanje nove realnosti in virtualnosti.

V tem primeru so podobe slabše kot je realnost. Zato je imaginacija več kot posnemanje realnosti (mimesis mimeseos). Imaginacija je intencionalni akt, podoba pa je njegova noema. Za Heideggra je paideia tudi filozofski problem. Rus (2000) je pisal o pomenu idealne zamisli (nem. Ideele Projektion) kot ustvarjalnem delovnem aktu, ki obstaja med potrebo in njeno realizacijo.

Stoiki so poznali phantasia katalepsis (gr. κατάληψις je pohlepno), kar je v njihovi filozofiji pomenilo razumevanje, razglabljanje o pojmih4. Za stoike je mental nenehno okupiran z imp resijami (phantasias), ki so phantasma. Nekatere izmed njih so resnične in druge napačne glede na to, kaj jih potrjuje. Danes poznamo tudi najvišjo instanco metareprezentacije kot reprezentacijo reprezentacij in razumevanje razumevanj.

Fantazija (gr. φαντασία = videz, dozdevanje, domišljija), sposobnost ali aktivnost duše, ki ustvarja slike, podobe stvari neodvisno od njihove prisotnosti. Duh je sposoben, da si odsotne stvari predstavlja kot prisotne. Nastala slika je image oz. imaginacija. Pri sholastikih je to notranji občutek, ki predstavlja podobo z zunanjimi čutili občutenega predmeta dejavni um.

Fantazma (gr. φάντασμα = pojav, predstava, slika) je proizvod fantazije - imaginacije. Gre za mentalno aktivnost, ki proizvedi, ohranja, reproducira in ustvarja slike tudi neodvisno od prisotnosti objekta. Srečanje našega duha in materialnega sveta se dogaja v "podaljšanju" za znanega objekta, tj. u "fantazmi" (domišljijski podobi) z ene strani in pasivne moči duha z dru ge strani. Aktivnost našega intelekta dobi svojo vsebino od čutne podobe, tako da razdvoji for mo od materije – vsebine. Ta forma se vtisne v pasivno moč našega duha (trpni um). Zato Aristotel (2002) pravi: "Brez (čutne) slike duša ne može nikoli spoznavati" (O duši 431a str. 17). Ta ko se realizira imanenca zunanjega objekta: dejavni um je čutno formo "demateria liziral". V procesu abstrakcije (ang. intelligibile act) nastane razumljiv obči pojem.

Kot vidimo, so bile že v antiki diskusije o mestu domišljije v spoznavanju. Nekateri so trdili, da je dejavnost uma potrebna zato, da postane domišljijski predmet relativno neodvisen od zunanje čutne podlage. Nemogoče je, da bi nastal iz nič, vendar pa um v odnosu do njega lahko ostaja pasiven. Aristotel tudi ve, da je naloga obrtnika zamišljen predmet opredmetiti. Na to se nanaša teorija štirih vzrokov, ki 'zakrivijo' obstoj stvari.


Aristotelova raziskava (2002) vpelje obravnava domišljijo v odnosu do resnice in zmote v svoji teoriji zaznavanja in mišljenja. V arhitektoniki njegove filozofije je še prisoten ontološki pomen phantasia, ki označuje prikazovanja stvari ter način srečevanja pojavov in je solidarna z izvornim pojmom pojava kot phainomenon-a. V tem spisu analizira domišljijo kot zmožnost predočevanja oz. predstavljanja (lat. facultas imaginandi). Domišljija kot duševna drža in zmožnost, po kateri nam nasta ne neka podoba , je prva oblika mišljenja, noesis, in ima ključno vlogo tako za spoznavanje kakor delovanje, saj je so vse oblike mišljenja napoteno na domišljijske podobe.  Domišljija oblikuje avtonomijo uma v njegovem teoretskem in praktičnem vidiku, um pa postane moč nad resnico, dynamis tis peri ten aletheian. Že Stari Grki so vedeli, da domišljija daje lažniv videz stvarem.
Domišljija kot imaginarna percepcija funkcionira tudi na način metafor kot prenosa pomena iz enega predmeta na druge ga. Poznamo tri glavne teorije metafor. Interakcijska teorija metafore izhaja iz kritike primerjalnega modela metafore. zatrjuje namreč, da metafora ne nastane iz primere in da je ni mogoče nadomestiti z dobesednim izrazom. Ta teorija ne govori o metafori kot o obliki jezikovnega odklona, temveč o interakcijskem procesu, ki se dogaja v metafori. Zavrača temeljne pojme Aristotelove substitucijske teorije, kot so podob nost, analogija, prenos in poudari odprtost, nekonvencionalnost, neprevedljivost metaforič nega pomena in vlogo metafore v besedilu.
Da bi v imaginaciji prepoznali pozitivno samorefleksivno in etično razsežnost, jo je treba jasno razločiti od proste domišljije in fantazme, ki so tako značilne za empirični fenomen pogojne ljubezni.

 

Za iskanje podobe ljubezni še posebej zanimiv je modus sočutne imaginacije. Sočutje vključu je pripoznanje, da je druga oseba utrpela bolečino, za katero sama ni v celoti kriva. S tem, da jo občutimo kot podobno nam samim, se v nas krepi občutek lastne ranljivosti, z njim pa tudi naša pripravljenost do velikodušne podpore oziroma pomoči (Nussbaum). Zato lahko sočutno imaginacijo postavimo kot pogoj za katarzični učinek, ki ga je Aristotel zaznal v grški tragediji.



 

Sočutna imaginacija je vsekakor povezana z ljubeznijo in z njeno konfliktnostjo. Brez angaži ranega ljubezenskega odnosa se ne more pojaviti pripravljenost za preseganje egocentričnega fantazmatskega sveta, hkrati pa verodostojna imaginativna upodobitev kritičnega družbenega dogodka sproži sočutno prevzemanje so-odgovornosti za ustrezno pripoznanje realnega drugega, in – kar je najpomembnejše – odpira prostor za dialog.

 

Metafora je uporabna tako kot fantazmah kot v imaginacijah. Lahko prebudi občutja, omogo ča spoznanja, predstave, opravlja vlogo ponazoritve, odtujitve, igre, mitizacije, deluje provo kativno, enigmatično itd. Razvila se je v prvi polovici 20. stoletja, za njenega začetnika pa je razglašen I. A. Richards (1936) je uvedel novo razume vanje metafore in prelomil z retorič nim pojmovanjem metafore, saj metafore ne pojmuje več kot jezikovni odklon ali okras, temveč kot ubeseditev dveh idej, ki delujeta istočasno. O metafori lahko po Richardsu govori mo tedaj, ko »imamo dve misli o različnih stvareh, ki delujeta hkrati in se naslanjata na eno besedo ali izraz, smisel pa je rezultat njunega medsebojnega učinkovanja«. Za člena metafore je predlagal izraza tenor in gibalec. Metafora sodi k predikatom analogije in postane zgodba za izražanje misli, čustev in domišljije. Z metaforo je povezana tudi prilika – alegorija5.



Posebnost kopernikanskega obrata je, da dobi v njem domišljija največjo vlogo, ker postane človek kot subjekt zavojevalec sveta, ki mu ni nič nemogoče. Celo že biblijski izrek pravi »vse premorem v njem, ki mi daje moč«. vendar pa ta podobnost v religioznem ali ateističnem nihilizmu izkazuje po intenci povsem drugačno držo med gospostvom in ponižnostjo.

Kantov um vsebuje apriorno zmožnost oblikovanja idej. Vendar pa te predstavljajo derealiza cijo. Na praktičnem področju odločanja naj bi sprejemal moralne odločitve, ki so neodvisne od diktata trenutne potrebe ali socialnega pritiska okolice. Na področju umnega sveta ne veljajo zakoni naravne vzročnosti, ampak možnost spontanega ustvarjanja novih idej.



Kant pozna več vrst svobode. Kjer gre za spontanost, gre za svobodno domišljijo. Ravnanje volje je podrejeno predstavam, te pa naj bi bile moralno zakonite, estetsko relevantne in spoznavno upravičene. To je sicer močno, a v praksi ni neprotislovno. Vprašanje interpreta cije Kantovih konceptov pa je, ali in do katere meje to človeku uspeva. Znano je, da je Kant priznaval le moralni zakon kot dokaz za obstoj boga.

Pri Husserlu prek imaginacije lahko spoznavamo intencionalno vsebino. S pomočjo zamišlja nja nam je pregleden. Domišljija omogoča pot do bistva. Variramo naključja, kje se lahko nahaja, da dobimo invariantno. Bistvo je zanj pred dejstvom. Za Sartra imaginacija pogojuje magijo emocij, utopični horizont odprtih možnosti, ki nas osvobajajo od prisilne realnosti.


V teoriji zamišljanja (ideele Projektion) V. Rusa je razvidna iz specifičnosti odgovora na vprašanje, kaj je zamisel. V zgodovini filozofije že najdemo zasnove za teorijo zamisli v Platonovi ideji, Aristotelovem formalnem vzroku (lat. causa formalis), Kantovem apriori uma kot predizkustvenem sedežu regulativnih idej, v fenomenološkem horizontu smisla, v Sartrovem projektu itd. Po znani Marxovi tezi človek ni 'čebela', ampak je 'stavbenik', ker ustvari produkt najprej v svoji glavi kot zamisel. Iz tega sledi, da je zamisel/načrt najvažnejši strukturni moment delovnega akta in ga nikakor ne bi smeli reducirati na politokratski ali tehnokratski načrt.

V Nemčiji so v 19. stol. povezovali videnje slike povezovali z oblikovanjem človeka. Subtil ni pojem oblikovanja (Bildung) zaznamuje človekovo bivanjsko naravnanost, ki izhaja iz slike (Bild). To dovolj dobro opisuje samoporajanje človeka, ki postaja novo bitje (Marx, Gadamer).Obče bistvo človeške kulture, omike je, da iz sebe naredi obče duhovno bitje. Kdor se prepušča partikularnosti, kdor se žene samo za svojimi zasebnimi koristmi, je zato neomikan. Bistvo dela je oblikovanje stvari (Aristotel, Hegel, Marx), namesto da bi jo potro šilo, »uničilo«. Ko pa človek goji besedo, spoznava samega sebe.




Yüklə 1,95 Mb.

Dostları ilə paylaş:
  1   2   3   4   5   6   7   8   9   ...   23




Verilənlər bazası müəlliflik hüququ ilə müdafiə olunur ©muhaz.org 2022
rəhbərliyinə müraciət

    Ana səhifə