Kazalo 1-2 Spremna beseda 2-5 I. Interaktivni odnosi med osebno, nacionalno, evropsko in globalno identiteto 5-52



Yüklə 1,45 Mb.
səhifə1/20
tarix30.12.2018
ölçüsü1,45 Mb.
#88339
  1   2   3   4   5   6   7   8   9   ...   20

dr. Bogomir Novak
Vprašanje propada ali preživetja civilizacije

Kazalo 1-2
Spremna beseda 2-5
I. Interaktivni odnosi med osebno, nacionalno, evropsko in globalno identiteto 5-52
Uvod 5

1. Čemu služi prepletanje različnih identitet? 6

2. Razumevanje osebne identitete kot oblikovalca koncentričnih identitet 10

3. Koncentrično razvijanje kulture od najožje, preko srednje do najširše ravni 18

3.1 Izmuzljivost osebne identitete 26

4. Kako interakcijska komunikacija lahko vodi do družbene integracije? 32

5. Pluralno razumevanje globalne kulture 37

5.1 Kompleksnost pomenov globalizacije 41

6. Sklep 48

Literatura 51

Viri 52
II. O svetovni krizi 53-101
1. Ocene kapitalizma s stališča nevarnosti propada civilizacije 53

1.1 Dionizični ples nad prepadom apokalipse 60

2. Razvojne smeri globalnega kapitalizma 67

3. K ekološki viziji trajnostnega razvoja 74

4. Razvoj politike EU 84

4.1 Poskus diagnosticiranja in prognosticiranja EU 86

4.2 Pri nas mediji premalo posredujejo med nacionalno in evropsko identiteto 92

5. Sintezni zaključki 95

Literatura 99

Viri 100



III. Kozmopolitizem intelektualcev in provincialnim antiintelektualizma 101-143
1. Odnos med provincialnostjo in kozmopolitizmom 101

2. O težnjah k odpiranju in zapiranju nacionalnih interesov 103

2.1 Značilnosti antiintelektualizma 108

3. Različne opredelitve mesta in vloge intelektualcev 113

4. Slovenski intelektualci včeraj in danes 118

5. Kriza intelektualcev v krizi (razsvetljenskega) sveta 124

5.1 Duhovnost politike? 127

6. Sklep 130

Literatura 140

Viri 142
IV. Kako rešujemo globalno krizo? 143-183

1. Smernice globalnega učenja 143

2. Izobraževanje in učenje odraslih v dobi globalizacije 150

2.1 Andragoški odziv na procese globalizacije 152

2. Ocena delovanja projektnega učenja mladine – PUM 159

3. Apokaliptični scenarij prvih štirih suhih krav 163 3.1 Primerjava prispevkov Makaroviča in Zupančiča 172

4. Antigona kot globalno civilizacijsko kulturni problem 176

5. Sklepne spodbude 180

Literatura 181

Viri 182

Spremna beseda
Smo v času, kjer se dilema humanih, komunitarnih ali barbarskih odnosov zaostrujejo. To ni apokaliptično-endistična razprava. Iztirjen oz. izkoreninjen svet, kakršen se je izkazoval že v totalitarnem 20. stoletju, nagiba k apokalipsi tudi v 21. stoletju. Izhajamo iz stališča, da je posameznik nosilec civilizacijsko kulturnih kompetenc, s katerimi vpliva pozitivno in negativno na svoje okolje, tako da svoje osebne in družbene krize bodisi pogojuje bodisi rešuje. Zastopamo interaktivno-komunikacijsko teorijo prepletanja različnih osebnih, lokalnih - nacionalnih identitet v globalno identiteto v koncentričnih krogih. Identitete so orientacijske točke s spoznavno in praktično vrednostjo.
V tej knjigi skušamo redefinirati mesto in vlogo posameznikov pri soustvarjanju produktov v koncentričnih identitet od družinske, nacionalne do globalne. Seveda imajo največjo vlogo tisti, ki so na odgovornejših položajih. Revni, ki imajo anonimni vpliv le v množičnih protestih, so le pasivni objekti zgodovine. Vprašanje je, kako opolnomočiti posameznike, da bi postali bolj rezilientni na poti iz barbarske civilizacije v nov model skupnosti npr. liberalni komutarizem.

Jasno je, da naša evolucijska zgodovina obsega več civilizacij. Zgleda verjetno, da je vsaka še tako velika in razvita civilizacija po veličastnem vzponu doživi tudi padec. Ta pojav minlji vosti kultur in civilizacij opisuje ciklična teorija. Vzroke propada je analiziral Diamond v smislu prenaseljenosti, nezdrave hrane, onesnaženega okolja in nezmernosti vseh vrst. Opažamo premoč kapitala in nesposobnost svetovnih političnih elit (po Zupančiču pred-edipal cev) za sistematično in kompleksno reševanje nakopičenih problemov. Verjetno so napake sedanje vladajoče svetovne elite še večje kot napake prejšnjih vlad že zato, ker so po butterfly ali domino efektu njihove posledice še bolj grozne.

Potrebno je globalno učenje v šoli in pri izobraževanju odraslih, da bi proces kapitalistične globalizacije lahko obvladali. Razpravljamo o razsežnostih krize EU, ki je sestavina globalne krize. Celostna vzgoja za človečnost človeka otrok in mladine, ki jo pogojuje samovzgoja odraslih, se teoretsko utemeljuje v humani metafiziki, pedagogiki in andragogiki, praktično pa v sodelovalnem globalnem učenju v šoli in v drugih ustanovah. Neoliberalizem prinaša sicer profit, tehnični in ekonomski napredek v nekaterih državah, v drugih pa revščino, provincia lizem in kulturno zaostalost. Zato smo podali tudi večstransko kritiko neoliberalnega gospo darstva.

Včasih ne vemo, kako celostno reagirati na (pogosto medijsko posredovane) katastrofične informacije, se pripravljati na nepredvideno? Zanašanje na Minervino sovo naknadne modrosti je v tem primeru najmanj produktivno. Lorber v Kristusovem prihodu opisuje, kako se bodo bojevale sile dobrega in zla. Večkrat se bo zdelo, da zlo zmaguje. Pomagalo pa bo zaupanje v evangelij in vztrajnost na poti ljubezni (podarjanja, odpuščanja in požrtvovalnosti). Zaradi ponekod ekstremne bipolarizacije sveta je Huntingtonova teza o konfliktu civilizacij še aktualna pretnja obstoju sveta.


V I. poglavju Odnosi med osebno, nacionalno, evropsko in globalno identiteto analiziramo pojem spremenljive identitete v koncentričnih krogih od individualne, posebne do splošne. Odnos med njimi je interakcijski, ker komunikativno prehajajo ena v drugo. Je pa tudi kon flikten. Posameznik se najbolj identificira s seboj, manj pa z oddaljenimi drugimi skupnost mi. Podajamo preglednico organizacijskih identitet. Osebno identiteto smo kot izmuzljivo, problematično kategorijo analizirali pri Eriksonu in Mellucciju, Goffmanu, Sennu, Fisch bachu. EU ima čedalje več problemov, na katere posameznik iz lokalne ravni skoraj ne vpliva, ker mu niso blizu. Kompleksna globalna medkulturna identiteta po Janet Wolffovi nastaja v interakciji kultur.
V II. poglavju O svetovni krizi ocenjujemo značilnosti neoliberalnega kapitalizma s socio loškega, politično ekonomskega in ekološkega vidika. Opiramo se na Wallersteinove in Stiglitzove ocene, Kondratijeve cikluse, Kleinovo doktrino šoka, Diamondovo diagnostici ranje propada civilizacij, kakor tudi na Manifest zgroženih ekonomistov. Analiziramo Svet ličičevih pet značilnosti globalizacije in njihovo povezavo z nastajajočo globalno kulturo.
Propad današnje (zahodne) civilizacije je možen z več vidikov in ne le zaradi izgube moškosti in ekološke krize. Diamond je v dosedanji zahodni civilizaciji našel vsaj 12 verjetnih pogojev za propad. Idividualistični e(r)gocentrizem s šok terapijami je doslej najnevarnejša civiliza cijsko barbarska stopnja za obstoj celega sveta. Globalni kapitalizem deluje dezartikulirano na lokalne trge. Proučujemo diagnoze in prognoze EU.
Kapitalizem je hedonistično in nihilistično avtodestruktiven. Zanj je značilna spletkarska proizvodnja, ki je hkrati ustvarjalna (na videz vsedopuščujoča) in uničevalna. Gre za kritiko cenovne konkurence in neproduktivnega varčevanja. Upoštevali smo mnenja Capre (značil nosti nove paradigme), Kirna (entropijska zanka), Felbera (učenci se učijo po lastnih potre bah), Stiglitza, Wallersteina s Kondratijevimi ciklusi, Krugmanna (kritika varčevanja) in Muleja (kriza družbe obilja v imenu družbene odgovornosti).
EU je dolgoročna večplastna in večkulturna tvorba, ki se še ni razširila do skrajnih meja. Obenem širi polja svoje dejavnosti. Morda bo kdaj postala federativna država. Grožnje EU so številne: partikularizem interesov, nacionalizem s kolapsom nacionalnih gospodarstev, pro pad evra kot valute, neoliberalna ambivalentna mentaliteta. EU spodbuja ideje so-naravnega razvoja, ekološke varnosti, medgeneracijske solidarnosti, boja proti revščini, zavesti o nevar nosti totalitarizma. Javno mnenje se oblikuje tako kakor sredstva množičnega obveščanja posredujejo informacije o potrebnosti, prednostih in slabostih EU. Doslej so mediji premalo in tendenciozno poročali o evropskih in svetovnih povezavah.
V III. poglavju Kozmopolitizem intelektualcev in antiintelektualni provincializem analiziramo odnos med centrom in provinco. Kozmopolitizem je pluralen pojem. Kozmopolit je tisti državljan sveta, ki mu gre za globalni svet tako da drugega in drugačnost jemlje za lastno merilo. Opiramo se na avtorje Beck, Potrč, Kovačič Peršin, Hegel, Harvey. Razlikujemo med etičnim, kulturnim in ekonomskim kozmopolitizmom ter med njim in globalizacijo. Ker neenak in nepravičen razvoj vodi k superiornosti nekaterih držav in provincializem drugih, pomeni kozmopolitizem pravično globalizacijo oz. fleksibilen svetovni red, ki vključuje svetovni etos. Opozarjamo na nevarnosti stigmatizacije po Goffmanu. Prestrašenost znotraj nevroticizma je nevarna kot samouresničena prerokba zaostalega provincializma. Vedno zno va je treba raziskovati med narodom in negativnim nacionalizmom. Kozmopolitsko globalizacijo bi znala realizirati duhovna politika, ki jo tematizira s telesnim-duhovnim dihanjem L. Škof in na njem zasnuje miroljubno politiko.
V IV. poglavju pokažemo, da ima tudi šolska ocena simbolno vrednost in je sestavina učenče ve samopodobe. S formativnem spremljanjem, ki sodi v novo didaktiko preverjanja znanja učencev, je mogoče vplivati na pogoje za kvalitetno pouka, realizacijo procesnega kurikula, izboljšavo osebnega kurikula, razvijanje kritičnega mišljenja učencev, dobro interaktivno komunikacijo, vlogo različnih stilov mišljenja. Učenje in poučevanje za formativno sprem ljanje znanja vključuje šolsko in razredno klimo, socialne kompetence in profesionalizacija učiteljev. Analiziramo tudi učni načrt za naravoslovje in tehnike v devetletki.
Raziskovanje teme (anti)intelektualcih je zgodovinsko – diahrono in strukturno sinhrono. V njem želimo odgovoriti na vprašanje, kaj je in kje stoji današnji intelektualec. Ali je z meščanskim razredom izumrl tudi kritični sloj intelektualcev? Tako razumevanj intelektual cev kot njihovih nalog je več. Očitno živimo že v dobi anti-intelektualizma, v kateri uporab nost šteje vse, izobrazba sama po sebi pa skoraj nič. Vsak izbira svoje poslanstvo v spreminja nju sveta. Intelektualec se je vedno boril proti anti-intelektualizmu. V socializmu je revolucionarni oz. radikal ni intelektualec bojeval izgubljeni boj z anti-intelektualizmom.
Zastavimo si vprašanje, kakšna je njegova vloga do tradicije in zgodovine. Ali je intelektualec del problema sveta ali del njegove rešitve, ali je integriran ali apokaliptičen? Angažiran intelektualec je smiseln, dokler obstaja vera v jasno zgodovinsko teleologijo. Kontingentna zgodovina pa postavlja intelektualca v vloge skeptika, diagnostika, pesimista in celo apokalip tičnega glasnika. Govorimo o koncu razsvetljenskega mita o intelektualcu kot neodvisnem razumniku. Položaj intelektualcev je vmesnost med tradicijo in postmoderno, med etablira nostjo in kritičnostjo, diagnozo in prognozo, metakognitivnimi strategijami in empiričnim preverjanjem oz. falsificiranjem teorij. Na koncu smo pokazali, v katerih dveh znanstvenih paradigmah intelektualci razmišljajo. Naravoslovni in družboslovni intelektualci se s humanisti zavzema mo hkrati za lastno samopodobo in samopodobo sveta.
V IV. poglavju »Kako rešujemo globalno krizo?« ocenjujemo današnjo krizno stanje civiliza cije z večstranskih vidikov. Povod za to so Zupančičeve knjige Prva, Druga in Tretja od suhih krav. Vsak posameznik krizo rešuje ali poglablja. Toda, če jo rešujejo tisti, ki so jo najprej pogojevali, je to samo še več gospostva. Ker demografska ekspanzija presega 7 milijard ljudi, je problem tudi današnje civilizacije prehrana. Pesticidi imajo dvostranski učinek. Po eni strani ščitijo rastline pred škodljivci, po drugi strani pa demaskulinizirajo možgane.
Ugotavljamo, da se je hkrati s svetom spremenila tudi šola in izobraževanje odraslih. Doslej smo se učili pretežno reproduktivno, posnemovalno, na osnovi poskusov in napak. Nov poudarek je na transformacijskem učenju (Senge), globalnem učenju (SLOGA), socialnem in sodelovalnem učenju ter učenju učečih organizacij (t. im. deutero learning).
Obvladovanja procesa globalizacije se učimo spontano in organizirano. Opredelili smo neka tere cilje Smernic globalnega učenja (2009). Kot kažejo rezultati projekta A.W.A.R.E. je zavedanja o skupni evropski usodi še premalo (le 18 % vseh). S tem pa je premalo evropskega in globalnega aktivnega državljanstva, ki pa je potrebno za uresničevanje tisočletnih ciljev do l. 2015. ni premalo le skupne zavesti, ampak tudi sodelovalnega učenja, kar je razvidno pri socialni izključenosti migrantov in drugih marginaliziranih skupin (npr. Romov). Dodali smo še premislek o Antigoni in o pogojih za bogastvo ali propad narodov-držav.
I. Interaktivni odnosi med osebno, nacionalno, evropsko in globalno identiteto
Uvod

Urbančič (2001) opozarja, kako ne bi smeli razumeti nihilizma v ustaljenem slovarskem po menu, ampak lahko strnjeno že preveč poenostavljeno rečemo, da je na neki način proces, ki se izvršuje imanentno po sami zadevi filozofije. Nihilizem bi lahko dojeli kot notranje doga janje filozofije, inherentno povezane z znanostjo, ki jo prikrito giblje nič, ne da bi se tega filo zofija oz. znanost kot taka zavedala. Izziv, ukaz, oblast vsega znanstvenega proizvajanja je nenehno grozeči Nič kot brezno propada vsega v ničevost. Človeka žene k znanstvenemu proizvajanju ta nenehno grozeči propad vsega v brezno ničnosti. Strah, groza pred tem propa dom žene proizvajanje: nevprašani, nemišljeni grozeči Nič je nikoli ­izrečeno gonilo in izziv oziroma ukaz vsega znanstvenega proizvajanja.

Šele po več kot poltretjem tisočletju zgodovine evropskega sveta smo v našem času miselno zaslutili, da je iskano prapočelo, gonilo, oblast, ukaz nad vsem znanstvenim proizvajanjem grozeče brezno Niča kot nenehne grozeče možnosti propada vsega v brezno ničnosti. Šele s to slutnjo smo mogli prepoznati zgodovino nihilizma, ki se dovrši v naši dobi.

Zgodovina nihilizma je s tem tok, v katerem je filozofija izgubila zavedanje o svojem zače njajočem začetku, ki ga Urbančič razlikuje od vsakokratnega pričetka filozofije in zaradi te izgube tudi izgubi pravi horizont mišljenja. Zelo strnjeno rečemo, da se je zgodovina nihi lizma dogajala kot pozaba začenjajočega začetka, kar se je najizraziteje pričelo s trojico Sokrat, Platon, Aristotel.

Kot prikaže Urbančič (2001) je že Platon iz prave zadeve filozofije prešel na razumevanje človeka kot razpoložljivega znotraj polisa, in sicer po svojem specifičnem pridu, v igri proiz vajanja oziroma uničevanja, ki vedno poteka v horizontu sreče. Po koncu izpeljave Platonove filozofije, ki srečo predstavlja kot gibalo vsega, beremo: »Vendar se vedno znova izkaže, da je to le 'zvijača' tiste skrivnosti znanosti. Urbančičev premislek pokaže, da je želja srečnosti v svobodi kot počelo vsega le videz, le mamilo, ki zastira skrivnost niča Biti kot skritega brezpo gojnega počela vsega tega dogajanja; in da je to skrito počelo brezpogojna oblast čez vse.« Sama proizvodnja je ambivalentno nihilistična, vprašanje je le, ali bomo takšen tek dogodkov vzdrž (ev)ali in koliko časa.

Zgodovina nihilizma je proces, ki se je moral nujno zgoditi po samem svojem pričetku, in sicer zaradi skritosti niča Biti, ki ravno v tej svoji skritosti deluje kot nihilizem. Šele ob zave danju tega procesa zgodovine nihilizma se slednji sklene in človek lahko izstopi iz horizonta razpoloženosti za večno ponavljajoče se znanstveno ustvarjanje oz. uničevanje k dokončni srečnosti in stopi v novo obdobje ali drugače. Ovedenje nihilizma kot ničevosti Biti potisne mislečega človeka pred neizogibno vprašanje Biti oz. vprašanje Resnice Biti same, ki ga prepad smisla ločuje od nekdanjega filozofskega vprašanja o bivajočem in njegovi biti.

Urbančič (2001) razgrinja odvijanje filozofij in družbe kot zgodovino nihilizma in nas sili v razmišljanje o biti in niču kot dveh najtežavnejših pojmih. Revolucija proizvodnje se dogaja kot proizvodnja revolucij pod stalno pretnjo padca v zgolj nič. In to je imanentna civilizacij ska nevarnost.

1. Kako se prepletajo različne identitete?

Vprašanje je, kako ugotovimo določila identitete spoznavnega predmeta ali osebe. Različne teorije to vprašanje pojasnjujejo npr. dialektično-filozofska, hermenevtična glede na razume vanja pomenov, sistemska. Slednja trdi, da je za vsak sistem značilno dvojno opazovanje svojega delovanje in delovanja drugega sistema. Ne more pa objektivno, nepristransko opazovati sebe in okolje, zato sta soglasje in uglašenost rezultat dvojne kontingence in interak cije. Institucionalizacije kot lastnosti togosti sistema Luhmann ne pozna. Institucionalizacija in birokratizacija preprečuje posamezniku kot delu sistema, da bi bil nosilec institucionalnih sprememb. To je za šolo, ki je usmerjena v svet življenja občutljivo vprašanje, ker lahko v imenu administrativne preglednosti izgubi pregled nad svojo rastočo kompleksnostjo.


S čim je identiteta določena? Z imenom, indeksikalno identifikacijo (to je…), specifičnimi razlikami, spremembami, nasprotji, izključujočem protislovju, kvaliteto, kvantiteto, normami dovoljenj in prepovedi, organizacijo oz. vodenjem, cilji in sredstvi, metodami, modeli, klasifikacijami, ideologijo oz. vrednotami. Vse človeške identitete so na nek način socialne identitete, ker so vezane na pomen, ki izhaja iz intencionalnosti besed in drugih izrazov (telesne govorice) na določen predmet. Pomen se nanaša na razumevanje, na izid strinjanja ali nestrinjanja, vedno je stvar konvencij, dogovorov, inovacij, vedno do neke mere deljen in do neke mere dogovorjen. Identiteta je refleksivna, socialno konstruirana skozi interakcije in institucije (Geissler, 2000, Rolff 1993, 1995, 1999; Keupp 1999, Hozjan 2006, Komel 2004).
Identiteta posameznika se zavestno uveljavlja s pritiskom prilagajanja socialnim normam, kakor tudi z osvobajanjem pritiskov za uveljavljanje lastnih potreb. V sociologiji se identiteta poskuša označiti kot pojem, ki se udejanja v igri med mene in jaz (Mead 1973) V procesu vedenjskega krmiljenja ima to pomembno vlogo. Po Meadovem pojmovanju bi lahko rekli, da ima identiteta dve dimenziji, in sicer notranjo (osebno) in zunanjo (socialno) dimenzijo.
Notranja identiteta je razumljena kot konsistentna celota potez, značilnosti in sposobnosti sub jekta. Poudarja zmožnost posameznika, da jemlje samega sebe za predmet opažanja, razmiš ljanja in delovanja. Notranja (osebna) identiteta je potencial in značilnost subjekta. Povezana je z množico predstav posameznika o samem sebi in z mehanizmi samonadzora, samoref leksivnosti in kontrole. Notranja identiteta izhaja iz subjekta, je zaznava in samospoznava posameznika (Nastran Ule 2000, 324).
Notranja in zunanja identiteta torej nista isto. V strukturno-sistemskem smislu veljajo vse zakonitosti, ki veljajo za posameznika, tudi za skupinsko identiteto. Odnosni vidik identitete se zdi njen najpomembnejši del. Identitete posameznika ni brez pripoznavanja s strani drugih v okolju. Interdisciplinarnost pojma identiteta omogoča, da gradi mostove med posamez nikom in družbo. Identiteto definirajo značilnosti subjekta in njeno razlikovanje od drugih. Zunanja identiteta je določena s koncepti identitete na kulturnih in družbenih strukturah in dogovorih. Te vplivajo na to, kakšna je identiteta za druge in sebe. Nekje na sredini so bolj interakcijske definicije s sociokulturnim kontekstom.
Identiteta največkrat označuje nek dosežek posameznika. V resnici pa je oblikovanje identitete aktivna zmožnost subjekta, ki ni samo visoko rizična, ampak tudi zelo tvegana dejavnost. Poleg rizičnosti vsebuje tudi zmožnost konstrukcije samoodločanja. Proces proizvajanja in izdelovanja identitete ima notranjo logiko, ki potrebuje specifične materiale: notranje, socialne in materialne vire.

Weber (spletni vir: Elwell 1996) pripisuje kapitalizmu naslednje idealne tipe: svobodni trg, racionalna tehnika proizvodnje, svobodno delo, zakon, brezosebni odnosi, asketizem, biro-kratska struktura, duh kapitalizma itd. Idealni tipi so abstrakcije in se le delno nanašajo na družbene in ekonomske pojave. Sami po sebi nimajo moralne vrednosti ali vrednosti statis- tičnega povprečja. Prikladni so za primerjalno analizo. Za pojasnjevanje vedenja posamez nika pozna Weber 1. smotrno-racionalno, 2. vrednostno-racionalne, 3. afektivne (emocional ne) in 4. tradicionalne idealne tipe1. Identiteta je posledica metod klasifikacije, tipologiza cije, umeščanja. Po Therbornu tudi ideologije delujejo po načelu akcije in reakcije, danes bi rekli komunikacijske 'interakcije'. Mnogi narodi so danes 'na prepihu' različnih vplivov.

Že od sofistike dalje sledimo izmuzljivosti, začasnosti in negotovosti identitete in nenatanč nosti jezika. Identiteta je spoznavna le v kontekstu funkcij v različnih situacijah, konotacijah, svetov, relacij, kombinacij, komunikacijskih interakcij. Funkcionira kot konstanta, zaradi ponavljanja znotraj sprememb, kontinuiteta v prekinitvah, prehodno obdobje med različnimi stanji, smisel sredi nesmisla... bistvena, izvirna, prava identiteta je prej verovanjski koncept kot pa formalno logičen. Videti je, da ima prepletanje identitet po eni strani določene cilje, po drugi pa izgublja, izginja in je nedoločljiva.


Definicija identitete nas zanima zaradi naloge obvladovanja osebnih in družbenih kriz. Razli kovali bomo med različnimi vrstami identitete. Evropski cilj za nadaljnjih 10 let je prožna varnost (flexecurity). Francosko geslo je »naj živijo razlike«. Sodobna kriza nas napotuje na soočanje z nasprotji in konflikti. Identiteta je navzoča tako v logičnem načelu identitete in neprotislovnosti kot v dialektičnem načelu enotnosti nasprotij. Odnos do identitete se kaže v odnosu do tradicije, v odnosu do trajanja tega, kar se ponavlja. Poznamo tudi stigmo kot zlorabo osebne, skupinske ali nacionalne identitete npr. reva, hlapci, klike, Židje.
Identiteta bitja nastaja v koordinatah prostora in časa njegovega razvoja. Sartre je dejal, da o človeku lahko povemo šele ko umre. Identiteto označujejonaslednje relacije: metoda – sreče vanje, enost, razlika, smisel, komunikacija, celota globalno-lokalno, vmesnost, medkultur nost, govorica – logos – komunikacija. Identiteta je modno geslo mnogih razprav, pojavlja se kot enoznačnica v mnogih sferah življenja, uporablja se v raziskavah in znanstvenih razpravah v polju filozofije, antropologije, socialne psihologije, pedagogike, arhitekture, ekologije, prava, kulture. Sklenemo lahko, da je povsod prisotna in nezadostna. Vprašanje fleksibilne identitete je tudi vprašanje premične meje moči in vpliva, podpore za določeno držo.
Ne le različni tipi posameznikov, ampak tudi različnih družbenih skupin in kultur pomenijo različne identitete. To, kar je v osebne življenju praktična psihologija, so za podjetja razne šole managementa. Človeške zadeve so bile že za Aristotela prekarne, težko presodljive, kar so menili tudi srednjeveški nominalisti, zato Bourdiejeva teorija dogodkov ni tako zelo nova, kot je to videti na prvi pogled. Vendar pa nista niti posameznik niti družba tako nemočna pred spremembami, da prepoznavne identitete ne bi mogla priznavati. Sistemska teorija zagovarja identičnost vsakega sistema z njegovo vzdržnostjo v spremembah, ki še odgovarjajo njego vim notranjim kodom in avto-referencam. Namesto o avtentičnosti govorijo nekateri sistemski teoretiki raje o avtopoetičnosti (Matuana-Varela, Luhmann).
Individuum je bil v filozofiji prva metamorfoza subjekta (Hobbes, Spinoza, Lock). Indivi duum ima centralni problem identiteta, kar pomeni, kako se umestiti v družbo. Proces formira nja identitete je proces samoumeščanje subjekta. Ta proces je konflikten, ker vključuje podre janje objekta, vendar brez kognitivnega konflikta ni ustvarjanja nove identitete. Celo nove paradigme znanosti (npr. Kuhn, Capra, Heisenberg) ni brez konflikta s tradicionalnim mitič nim ali ptolomejskim načinom razmišljanja.
V času pospešenega razvoja je verjetno, da bo imel posameznik, organizacija oz. podjetje s togo identiteto ali neurejeno nacionalno gospodarstvo več težav pri prilagajanju na nove razmere kot organizacija s prožno identiteto. Identitete na desni strani tabele so bolj privlač ne. Zanje se zavzemajo tiste organizacije, ki se učijo hitreje od konkurence. Izhajamo iz prožne in kompleksne identitete kot kakovosti. Seveda naj bi vsak sistem težil k vzpostav ljanju desnega stolpca identitet, ki omogoča dinamično razvojno ravnotežje v neravnotežju.
Če posamezniki svoje identitete ne iščemo v biti, enem, bogu, jo skušamo najti nekje v subjekt – objekt cepitvah. Kot je znano, si novoveški kartezijanski subjekt skuša podrediti ob jekt. Pri Heglu je značilno za absolutno identiteto, da substanca v razvoju duha postane subjekt. Danes govorimo o brezsubstančnem (tudi brezvsebinskem) šibkem (krhkem) subjek tu. Odnos med subjektom in objektom je odnos med gospodarjem in hlapcem pri Diderotu, Heglu, Marxu. V mimikriji gospodarja se hlapec v boju z naravo čedalje bolj izgublja, se zapleta in postaja odvisen od njenih zakonov. Na globalni ravni človek kot iluzo rični 'najsil nejši' subjekt lahko zaigra celo civilizacijo podobno kot na privatni ravni svoje življenje.
Nietzsche, Freud in Heidegger so negirali klasične metafizične pojme, kot so zavest, subjekt, bit, identiteta, resnica, prisotnost in gotovost, o strukturalizmu in strukturah brez središča, temelja in izvora, o znakih, ki so brez referenta, ki pomenijo le znotraj sistema razlik in ki rušijo "metafiziko prisotnosti", o brezmejni, neskončni igri pomenov, ki vodi strukture in mite, in o jeziku, ki že po svoji naturi stremi h kritiki samega sebe. Sklicevanja na subjekt, središče, prvobitnost in raznorazne privilegirane reference je bilo konec. Zamenjali so jih "znak", "preobilje označevalca" in "presežek smisla". Derrida je izumil dekonstrukcijo, kritično metodo, s katero je treba na novo prebrati in analizirati, t.j. de-konstruirati vso humanistično, filozofsko, literarno, kulturno dediščino - metodo. Stari pojmi so tako le še orodje, s katerim se ruši staro mašino, ki so ji ti pojmi pripadali. Dekonstrukcija paradoksalno ohrani kot sredstvo prav tisto, česar vrednost kritizira in ruši.
Metafizika je to temeljila na veri v "popolno prisotnost, gotovost temelja, izvor in konec igre", sta bili poslej le še igrački dekonstrukcije. Za eksistencialiste je bilo zaradi absurda smisla premalo za Derridaja pa ga je smisla preveč. Sistemu - jeziku, strukturi, ideologiji - se ne moremo izmakniti, toda ker je sistem brez središča, je igra neskončna.
Navsezadnje se sprašujemo po identiteti globalne civilizacije. Ali živimo več civilizacij, ali pa samo eno? Namesto uveljavljanja domnevno univerzalnih značilnosti ene civilizacije zahteva kulturno sobivanje iskanje tega, kar je skupno vsem civilizacijam. V svetu je več civilizacij. Konstruktivna smer je zavreči univerzalizem, sprejeti raznolikost in iskati skupne poteze. Po leg tega imajo glavne svetovne religije – zahodno krščanstvo, pravoslavje, hinduizem, budi zem, islam, konfucianizem, taoizem, judovstvo - ne glede na to, do kolikšne stopnje so razde lile človeštvo, vse skupne ključne vrednote, kakor so poudarili številni avtorji vključno s Kuengom. Če naj ljudje razvijejo univerzalno (svetovno) civilizacijo, bo nastajala postopoma z raziskovanjem in širjenjem teh skupnih potez. Zato je poleg 1. pravila askeze in 2. pravila skupnega posredovanja 3. pravilo za mir v mnogocivilizacijskem svetu pravilo skupnih značilnosti: ljudje iz vseh civilizacij bi morali iskati in skušati razširiti vrednote, institucije in prakse, ki so skupne njim in ljudem iz drugih civilizacij." (Hutington, str. 407 in 409) Islam ska in antiteroristična politika sta lahko nevarna sprožilca nove svetovne vojne.

Fischbach (2012) dokazuje tezo, da odtujitve ne smemo razumeti kot izgubo subjektivnosti v predmetnosti, temveč kot izgubo predmetov samih, kot izključitev subjektivnosti iz predmet nega sveta. Ta premestitev smisla odtujitve Fischbachu omogoči, da postavi Marxa v kritičen dialog s ključnimi filozofi 20. Stoletja. Fischbach izhaja iz Marxove opredelitve človeka kot bistveno »živega, čutnega, dejanskega, predmetnega bitja« – bitja, ki je zapustilo odtujitev in se vrnilo v skupni svet.

Dilema je opredmetenje sebstva brez odtujitve ali subjektiviranja vse narave in družbe. Fisch bach prouči razkorak med pojmoma subjekta in objekta, med subjektivnost in objektivnost, med osebnostjo in predmetnostjo. Z vidika razvoja kapitalizma je 20 let po zatonu vzhodno-evropskega socializma je alternativa neverjetno šibka. V dobi neskončne predmetne ponudbe posta jamo robotizirano plitke tvorbe brez prave vsebine, odtujeni od resničnega sebstva, ter se spreminja mo v individualizirano potrošniško bitje, ki na delovnem mestu pušča vso življenjsko energijo v zameno za 'skromen in človeško hladen finančni izid'. Vendar pa je opredmetenje že samo odtujeno, ker pomeni instrumentaliziranje odnosov, ki pa tega ne vzdržijo.


Z rigidnim ohranjanjem odnosov v njihovi instrumentaliziranosti se identiteta paradoksalno izgublja. Ti se odpirajo in razširjajo v različnost in drugačnost. Le tako smo enotnost v različ nosti. Razumevanje tega je tudi prenos in prevod. Skupna točka, vrh, se dosega po različnih poteh. Je produktivna, kadar je odprta in kontra produktivna, če se zapremo v samozadostnost.
Eleatska ali heraklitska identiteta biti je razumljena skozi domačo govorico in je nerazumljiva skozi tujo. Ko na dialektičen način drugobit spoznavamo kot svojo, nam je bit hkrati blizu in daleč. Dejansko smo zaradi soodvisnosti v svetu prisiljeni, da si prisvajamo tuje in odtujujemo svoje.
Spodnja preglednica nam pomaga odgovoriti na vprašanje, kakšno identiteto želi določen subjekt ali ustanova vzdrževati.
Preglednica (1) organizacijskih identitet


Delna

Celovita

Usmerjena k rezultatu – izvedbena (perfor mativna)

Iniciativna

Fiksna – toga

Procesna in fleksibilna

Osebna

Skupinska sinergija

Narativna - izmišljena

Dialoška

Homogena

Sestavljena – heterogena

Nizka stopnja samopodobe

Visoka pozitivna stopnja samopodobe

Neposredna komunikacija

Medijsko posredovana identiteta

Količinska – še več enakega

Kakovostna z nenehnim izboljševanjem

Transmisijska

Transformacijska identiteta

Formalno-pravna

Razvojna

Zaprta

Odprta

Jasno je, da le zaprte družbe lahko razumemo po formalno logični formuli A je A. Odprte družbe je možno razložiti le s fleksibilno identiteto, ki je po Heglovi formuli A je A in ne-A.

Ker se identiteta po ne-A spreminja, pomeni, da je v krizi prepoznavna formula A je A. identiteta strukturno pomeni, da se sestoji iz konstantnega dela A in spremenljivega dela B, C, D… Izginotje Etruščanov, Langobardov in drugih ljudstev pomeni, da so izgubili svojo prvotno identiteto – A. Strukturno se izpostavlja komplementarnost med ozkimi, rigidnimi identitetami evrocentrizma in nacionalizma (A = A) in fleksibilnimi identitetami, ki dopuščajo medsebojno politično, kulturno, ekonomsko, socialno komunikacijo (po Parsonsovi (AGIL shemi) in so njen rezultat.
V času pospešenega razvoja je verjetno, da bo imel posameznik, organizacija oz. podjetje s togo identiteto ali neurejeno nacionalno gospodarstvo več težav pri prilagajanju na nove razmere kot organizacija s prožno identiteto. Identitete na desni strani tabele so bolj priv lačne. Zanje se zavzemajo tiste organizacije, ki se učijo hitreje od konkurence. Izhajamo iz prožne in kompleksne identitete kot kakovosti. Seveda naj bi vsak sistem težil k vzpos tavljanju desnega stolpca identitet, ki omogoča dinamično razvojno ravnotežje v neravno težju. Upoštevati je treba koordinatni sistem osi x in y, kjer spremembe od zgoraj ustrezajo intencam od znotraj.
Danes poznamo različna razumevanja identitet od najbolj togega – rigidnega do najbolj fluid nega. Identiteta posameznika se razume iz razlike, v katero se odpira. Ta način razmišljanja je Hegel opredelil kot spoznavanje drugobiti (nem. Anundfuersichsein) kot svoje. To je možno le kot samopostavitev in samoposredovanje sebstva. Šele z vidika te spekulativne metode je realiteta rezultat svobode. Če subjekt ne spoznava drugačnih okoliščin kot svojih, je realiteta le ponavljanje istega, kar pomeni rigidne, enostavne identitete, ki je ostala zaprta sama vase.
Nemoč in mrtvilo duha je v togi identiteti. Fleksibilna identiteta nastaja s preseganjem samega sebe in s posredovanjem ne le vedno novih, ampak tudi višjih členov. Namesto o samo presežnosti bi govorili o samoblokadi jaza z ne-jazom ali dveh opozicijskih strank v parlamen tu (pat pozicija). Ali obstaja svoboda kot izstavitev nečesa novega ali ne, je tedaj odvisno od tega, ali subjekt s pomočjo posredovanja prihaja k sebi, svetu in lastnemu jeziku ali pa ostaja odtujen v preteklosti spominov že (ne)doseženega.
V današnjem kompleksnem svetu se prepletajo različne identitete od osebno-individualne do nacionalne, evropske in globalne identitete. Vse so spremenljive oz. fleksibilne, prehodne, in interakcijsko prepletene ena z drugimi. Osebna identiteta je za posameznika z avtobiograf- skega najpomembnejša, z zgodovinskega vidika pa je najhitreje presežena. Na vprašanje, ka ko naj se osebnost vpiše v zgodovino, se je v bivši Sovjetski zvezi še pred Stalinom Pleha nov (1947) odgovoril s kritiko kulta osebnosti. Predrugačljivost (anders sein koennen) je Brechtov izraz za zgodovinskost.

Zdi se nenavadno, da človek z globalizacijo izgublja zgodovinsko zavest. Bolj ko mrtve spomine arhivira, manj se v živo spominja. Poznamo sicer več teorij zgodovine: zgodovinski materializem, kontingentna teorija (butterfly effect), ciklična teorija kulture, Popperjev histori cizem, krščanska eshatologija…, vendar pa teh konceptov med seboj ne primerjamo. Obuja mo marksizem.



Zakon neenakomernega ekonomskega razvoja pomeni, da delujejo isti mehanizmi, ki nenehno povzdigujejo nekatere ljudi nad druge in podrejajo druge prvim. Kapital je konverzija iz enega blaga v drugo, med tem ko je delovni proces le konverzija surovine s pomočjo delovne sile v proizvod. Zato je kapital mera dela, ni pa nadomestljivo delo mera kapitala. Dela se resda ne da povsem nadomestiti s kapitalom, lahko pa se ga še nadalje omejuje, zmanjšuje k ničli. Kapital se laže konkretizira in organizira kot delo. Mobilnost del ovne sile ni nikoli tako hitra kot je mobilna selitev kapitala, katerega deviza je profit. V delu je čedalje več znanja, ker je kapital sposobnost pridobivanja profita. V tem smislu vedno izgubljajo tisti, ki rabijo več za manj nasproti tistim, ki rabijo manj za več (kot npr. delovna sila iz azijskih držav). Protestantska etika deluje pri tistih, ki so se pripravljeni odpovedati večjemu lastnemu deležu za večji skupni učinek, ne pa pri potrošnikih. Ne gre za formulo čim slabše tem boljše, ampak za čim slabše tem slabše po maligni spirali in po obrazcu zmagam-izgubiš.
Globalizacija ne deluje v smeri izenačevanja na področju vitalnih interesov, ampak na področju interesov preživetja. Metoda vzpostavljanje zvez je metoda biti zraven, kar pomeni trenirati prizemljitev, operacionalizacijo pojmov. Kapital se obnaša manipulantsko, ker je ponudbe delov ne sile več kot jo potrebuje. Idealno je začutiti svoje delo, mišljenje v vseh razsežnostih. 4 faze reševanja problemov od formulacij, hipotez, načrta do izvedbe. Postavljanje v vlogo odgovarjanja na tuja vprašanja. Gre za modrost razločevanja kultiviranih in nekultiviranih potreb, vendar ni vseeno, v kateri smeri poteka proces kultiviranja: ali v smeri diktature nad njimi ali v smeri razvijanja vseh možnih potreb. Univerzalistična formula vse gre ne vsebuje razločevanja med tem, kar je smiselno in nesmiselno izvedljivo oz. neizvedljivo.
Nova identiteta EU ne vključuje niti zgodovinsko filozofske demokratično-dialoške misli do Habermasa niti realnozgodovinske zavesti. Če bi hoteli na vse zgodo vinske zmote pozabiti, bi bila to pozaba biti (Heideggrov izraz). Če bi se hoteli vseh napak izogniti, bi morala biti EU preračunljiva tako kot Leibnizov univerzalni um, ki vključuje vse 'trpeče monade' kot pasivne in nemočne državljane v sistem vnaprej pripravljene (prestabilirane) harmonije. Relativno avtonomno delovanje evrokratov daje takšen vtis.
Danes se nerazvite – provincializirane države v EU poču tijo nemočne vis a vis racionalnim razvitim državam kot so skandinavskwe države in Nem čija, ki so imele uvidevnost in moč, da so pravočasno izvedle ekonomske reforme. To diferen ciacijo državno-nacionalnih identitet je prinesel razmah globalnega kapitalizma. Prva bistvena sprememba je mutacija nacionalne suverenosti in njena delna izguba, druga je izguba dela demokratične legitimnosti odločitev, tretja pa propad temeljnega sredstva upora ali opozar janja na napake – izguba učinkovitega javnega mnenja.
Protesti antiglobalistov so tudi del globalizacije. Badiou je v Reveil de l' histoire razdelil upor na tri vrste:

1. na neposredne, ki nimajo koncepta in so hitro zatrti (npr. lani v Londonu),

2. latentni, ki se pripravljajo desetletja in

3. zgodovinski kot potekajo od lani v arabskih državah2.


Z vključitvijo v EU se države odpovedo delu svoje suverenosti. Državna suverenost tako ni več brezpogojna, kar je v določenih primerih dobro, v smislu omejevanja suverenosti s strani OZN v primerih kršenja človekovih pravic ali drugega mednarodnega prava, hkrati pa se omejevanje suverenosti povečuje v ekonomskem kontekstu ter na različnih drugih področjih. Izguba dejanske državne suverenosti na vojaškem področju nastaja zaradi vojaške supersile ZDA, ki ima baze na vseh zemeljskih kontinentih, ter tvori kompleksna zavezništva (Potrč, 2008).
Vsaka identiteta od osebne do globalne se deli znotraj sebe na tisto, ki že obstaja in tisto, ki naj bi se razvila. Razlikujemo med krizo identitete in identiteto krize. V takšni deontološki obliki se pojavljata tudi kritična pedagogika in eko-pedagogika.
Z NLP tehniko kongruentnosti osebnosti dosežemo, da v sredini, na katero se tako rada sklicuje hermenevtika, ni razdvojenosti. Tam se skrajnosti stekajo, srečujejo, nevtralizirajo. Spontanost in disciplinairanost sta potrebni, a ne ena na račun druge. Ne slepa popustljivost, a tudi strogost. V sredini se srečujeta oče in mati, pravičnost in sočutje, misel in čustvo. Diplomacija je umetnost sklepanja kompromisov. Dokler ljudje ne vidijo, da je rešitev v sporazumavanju in integraciji, svet drvi proti propadu.
Sen (2009) zagovarja tezo, da je za vsakega posameznika katerekoli kulture značilna plural nost identitet. Svojo identitetno pripadnost lahko svobodno izbira glede na vsakokraten konkreten kontekst in preference, četudi se te zdijo za nekoga nezdružljive in izključujoče (npr. nekdo je lahko hkrati kristjan in zagovarja pravico do splava ter istospolne poroke). Le upoštevanje pluralnih identitet nam omogoča »upanje na slogo v sodobnem svetu« (Sen, 2009). Le na tej podlagi lahko gradimo drugačne gospodarske, politične in družbene odnose, v katerih ne bo prihajalo do konfliktov in nasilja zaradi sovraštva do drugačnosti in drugosti. Za zgled daje britanski in indijski integrativni multikulturalizem. Zanimivo pa je, da ne rabi medkulturne komunikacije, čeprav jo v bistvu zagovarja.
2. Razumevanje osebne identitete kot oblikovalca koncentričnih identitet
Najbolj sistematično je nastajanje in propadanje v naravi analiziral Aristotel. Njegovo delo O nastajanju in minevanju (gr. Perì genéseos kaì phthorás, lat. De generatione et corruptione) je manj znano. Prva knjiga obravnava objektivno danost in pojem različnih vrst procesov postajanja, predvsem nastajanje in minevanje nasproti golemu spreminjanju, rasti in mešanju. Druga knjiga obravnava vzroke in načine postajanja in minevanja ter njihove pogoje. Ob tem Aristotel uvede v filozofijo vrsto temeljnih pojmov, ki so ostali nezamenljivi in aktualni vse do danes. Tedaj ne gre le za to, da je vsaka stvar lahko takšna in/ali drugačni, ampak tudi za metafizično pojasnjevanje, zakaj je temu tako. Aristotel tudi ve, da so človeške zadeve še težje določljive.
Iščemo identiteto v gibanju, kar je analiziral že Aristotel. Odgovor na vprašanje, kdo sem, postaja vse bolj zapleten3. Nenehno sicer iščemo trdne točke naše identitete, toda celo v okviru naše avtobiografije se težko spoznavamo. Iskanje varnih nebes zase postaja neverjetno kritično početje. Posameznik se mora nenehno sestavljati v kontekst dogodkov, v katere je vpleten.
Odnos med osebno in šolsko identiteto lahko opazujemo tako kot identiteto, ki nastaja med drugima dvema sistemoma v interakciji medsebojnih vplivov. Avtorji (Kobal, et al., 2004) opredeljujejo osebno identiteto kot konfiguracijo osrednjih razlikovalnih značilnosti (traits). Te značilnosti se lahko v teku osebinega življenja spreminjajo. Samopripisovanje v določeni kulturi - izraženo npr. v političnih izjavah ali v kulturnem življenju.
Vprašanje je, kako takšne značilnosti vplivajo na praktično odločanje in njeno ravnanje, na osebine vrednote, prepričanja, motivacijo? Odgovor na to vprašanje zahteva razlikovanje različnih vidikov identitete in ravnanja:

1. Somatske, proprioceptivne in kinestetične dispozicije;

2. Osrednje temperamentske in psihološke značilnosti;

3. Identiteta družbene vloge;

4. Družbeno definirana skupinska identiteta;

5. Idealna identiteta (Taylor).


Tako kot te značilnosti varirajo glede na njihov osrednji pomen, tako so tudi ugotovljene občutne individualne in kulturne variacije v stopnji, v kateri so ti različni aspekti osrednji. Med temi značilnostmi so lahko močni konflikti. Očitno je, da ne gre le za eno identiteto, ampak za več. Zato ni vseeno, ali togo trkajo druga ob drugo, kakor pri Huntingtonu civiliza cije, ali pa zaradi pridobljene prožnosti prehajajo ena v drugo po interferenci.
Najprej govorimo (ad 1) o fleksibilni telesni identiteti. Najbolj izpostavljene celice človeškega organizma imajo najkrajšo življenjsko dobo, torej največjo stopnjo obnavljanja: celice epitelja prebavil recimo povprečno le pet dni ali pa povrhnjice kože sčasoma 14 dni. Sledijo eritrociti z dobo 120 dni in celice jeter 400 dni. Celice medrebrnega prečnoprogastega mišičja živijo 15 let, prav toliko gladko mišičje prebavil. Zanimivo je, da se skeletne celice, osteociti, obnav ljajo hitreje, njihov čas je 10 let. Frisenova ekipa je nesporno ugotovila, da se obnavljata vsaj dva dela naših možganov, hipokampus in področje okrog obeh možganskih prekatov. Celice malih možganov so cca 2,9 let mlajše od naše »uradne« starosti. Očitno je to zaradi razvoja naše motorike, ki se razvija v času, ko shodimo. Toda razvoj možganske skorje je še vedno skrivnost, prav tako obnova mišičja srca. Nadaljnja odkritja lahko v temeljih spremeni jo pogled na človeško telo.
Ta kontekstualni svet od posameznika zahteva, da se nenehno spreminja in pri tem ohranja samega sebe, sebe kot osebo. Konstitutivne dimenzije sebe, kot so čas in prostor, bolezen in zdravje, spol in leta, rojstvo in smrt, niso več podatki; postale so problem, kako odgovo riti nanje in kako jih prezentirati (Melucci 1996). Pravzaprav je identiteta soodvisna z mestom posameznika v družini, šoli in podjetju oz. ustanovi, kjer je zaposlen. Moralno-pravni in institucionalni kodeksi spodbujajo ali ovirajo posameznika.



Yüklə 1,45 Mb.

Dostları ilə paylaş:
  1   2   3   4   5   6   7   8   9   ...   20




Verilənlər bazası müəlliflik hüququ ilə müdafiə olunur ©muhaz.org 2022
rəhbərliyinə müraciət

    Ana səhifə